Glasnik februar 2013
Letos se ne moremo pritoževati
nad pomanjkanjem snega, prav tako tudi ne nad
vzdrževanjem cest v naši občini. Zahvale gredo zimski
službi za hiter odziv in učinkovito delo.
Hvala gospodu Hrastarju za pismo, ki ga objavljamo
v pismih bralcev, naslovljeno tudi name. Zato je primerno,
da na tem mestu podam kratek odgovor glede pereče
teme. Sem predstavnica mlajše generacije in mladi
se takšnih tem večinoma izogibamo. Pa ne z namenom
pozabljanja zgodovine, pač pa dejstvu, da si ne pustimo,
da nas preteklost naših starih staršev obremenjuje
preko mere. In s takšnim razmišljanjem se kot odgovorna
urednica znajdem v položaju, ko je treba ob tehtanju
različnih vrednot presoditi, ali je posamezen prispevek
primeren za objavo. V prispevkih gospoda Mušiča, čeprav
mi je slogovno precej tuj in po razmišljanju nesoroden,
nisem videla spornih objav. Njegov način pisanja,
po večini teatralen in poln čustev, ustvarja zanimive
podobe in na svojevrsten način bogati pisan mozaik občinskega
časopisa. Zato, če ne berem samo golih besed,
v njegovem pisanju nisem zaznala sovražnih sporočil,
temveč samo njegov strogo oseben pogled. Seveda mi
ni vseeno, ko naletim na odziv, ki mojo presojo postavlja
pod vprašaj. Vseeno do te mere, da vsaj še enkrat
premislim o smiselnosti objav. Upam, da bomo na tem
mestu bili sposobni umiriti dialog, si priznati drugačnost
in tudi sami do določene mere cenzurirati svoje
pisanje. Naši pogledi so različni, zato ne bomo prišli do
skupne točke. Niti ni smiselno. Tako kot na vseh ravneh
življenja, tako tudi tukaj. Je pa smotrno, da takšne stvari
pustimo v preteklosti in živimo za danes.
S kurenti, ki so nas prejšnji teden obiskali naše kraje,
pa zaključujemo februarsko številko. Tako glasno
ni bilo na občini še nikoli. Če jim že ne bo uspelo hitro
prepoditi zime, so na noge spravili vse, ki smo se okoli
poldneva mudili na občini.
Jana Vavtar,
odgovorna urednica
,
[6.657,27 KB]
