Glasnik marec 2014
Letošnji februar si bomo zapomnili po ujmi, za katero ne bo
veljala tista Prešernova pesem, ki pravi: Kdor govoriti kaj ne
ve, vreme hval' al toži. Dogodki ob žledu so bili priložnost, ko
smo si lahko v stiski podali roke in si med seboj nesebično pomagali.
Ko to omenjam, sem prepričan, da je veliko bralcev
spontano pomislilo na naše gasilce, ki jim lahko vsi izrečemo
priznanje in iskreno zahvalo. Hvala tudi celotni ekipi, ki je
vse to organizirala – več o tem v sami vsebini. Prepričan sem,
da nas je občutek radosti navdal tudi ob dobrodelnem koncertu
v šoli. Ne glede na svetovni nazor se je duh solidarnosti
izkazal kot močna vrednota občanov.
Prva letošnja številka je bila deležna kar nekaj mojih začetnih
napak, povezanih s prevzemanjem poslov. Nabralo se
jih je dovolj za samostojni stolpec opravičil zunaj uvodnika.
Ob tem se zahvaljujem vsem, ki ste jih ob odkritem pogovoru
sprejeli z razumevanjem. Želim, da bo to glasilo naše,
ne le moje, zato sem bil vesel vseh odzivov. Zagnanost pri
poročanju o delovanju društev in predstavitvi problemov ter
dogodkov me je sicer prijetno presenetila.
V prejšnji številki sem kot zadnji rok za oddajo člankov v
uvodniku omenil 15. dan v mesecu, v stalni rubriki o uredniškem
redu pa je bil omenjen 21. februar. Nedoslednosti nisem
opazil, s 15. v mesecu pa sem želel zagotoviti pravočasno
oddajo prispevkov. Za v prihodnje naj velja: vse, ki želite
sodelovati, prosim, da kot ciljni datum upoštevate 21. dan
(če je le možno).
Proti koncu meseca so nas obiskali kurenti iz Mezgovcev.
Ob odganjanju zime naj vam prinesejo še obilo sreče! Pust je
tista iznajdba norčavega dela slovenskega uma, ki na šaljiv
način izraža globoke resnice, zato nikakor ne zanemarjajte
sporočil maškarade! Morda je deležen te norčavosti tudi moj
predzadnji stavek …
Ampak šalo na stran! Domači krofi so veliko boljši od vseh
možnih kupljenih. Naj me zadene strela tožb vseh trgovin v
naši občini, če to ni res! To sem okusil tudi sam, ko sem se
sprehodil do sosedovih. Takšno vzdušje nas spominja, da je
lepše živeti tu, kot v urbanem mravljišču. Če nas prehranski
strokovnjaki ob tej značilni slovenski sladici opozarjajo na
vse mogoče nezdrave kombinacije, ne smemo pozabiti, da
ima človek tudi dušo. In za dušo so krofi, vsaj enkrat letno,
prav gotovo zdravi (takšni, kot sem jih sam jedel)!
Prešli smo sv. Matija dan, ki »led razbija, če ga ni, ga
naredi«. Letos ni bilo nič od tega, saj je bil polno zaposlen
kot patron urednika …
Matjaž Lulik, glavni in odgovorni urednik
,
[7.799,97 KB]
