UVODNIK
Vse najboljše, Slovenija!
Minevajo zadnji šolski dnevi in toplo sonce že
naznanja poletje. Mesec junij je v znamenju zaključka
šole in začetka dolgih šolskih počitnic. Za starše
predšolskih otrok, ki niso bili sprejeti v vrtec, pa se je
začelo iskanje primernega varstva. Poleg skrbi, ki jih
prinaša prvo osamosvajanje otroka, se tako soočajo
še z nastanitvenimi težavami. Večinoma je govor o
finančnem zalogaju, ki ga tako varstvo prinese. Po
navadi se res vse ustavi pri denarju, vendar ne gre
pozabiti tudi drugih argumentov, ki pričajo o resnosti
problema. Vrtec s svojim strokovnim kadrom v osnovi
pomeni varen kraj, kjer starši brez skrbi puščajo
otroke. Če so otroci dobili mesto v vrtcu, tako odpade
ena skrb. Koliko negodovanja in slabe volje povzroča
pomanjkanje prostora v vrtcih, smo videli na zboru
krajanov na Lavrici, kjer sta bili glavni temi pogovora
prav šola in vrtec. Želimo in upamo, da bo nov vrtec
kmalu odprl svoja vrata. In da se sproti iščejo dodatne
alternative, saj trendi priseljevanja kažejo na to, da bo
v prihodnje še več otrok. Nekaj zanimivih predlogov
je bilo slišati na zboru. Ker gre za skupen cilj, bi bilo
dobro organizirati več takih srečanj. Pa da ne bi ostalo
samo pri besedah, ampak velja resno obravnavati
posamezne predloge.
Konec meseca praznujemo dan državnosti. Na 25.
junij 1991 je Slovenija formalno postala neodvisna. V
ta namen se tudi v občini pripravlja nekaj dogodkov.
Tudi tokrat smo jih zbrali na enem mestu. Osrednja
prireditev bo v četrtek, 23. junija, na gradu Lisičje.
Vabljeni!
V imenu uredništva vsem bralkam in bralcem čestitam
ob dnevu državnosti.

Jana Vavtar,
odgovorna urednica

OMNE PRINCIPIUM DIFFICILE
Spoštovane občanke in občani!
Po mesecih, ko je bil Glasnik v rokah začasnega uredništva, vas
končno pozdravljam. V naslednjih letih bomo za to, da bo Glasnik
zrcalo časa in kraja, skrbeli Karmen, Franc, Klemen, Matej
in jaz. Prav tako ne gre pozabiti na pisce, ki nam pridno pošiljate
prispevke.
Predhodnikom se zahvaljujemo za dobro uhojeno pot, po kateri,
upam, ne bo težko hoditi. Ob skromnosti ne pozabljamo na
dejstvo, da je vsak začetek težek. To zavedanje nam pomaga pri
spopadanju z začetnimi ovirami. Z veseljem ugotavljam, da kar
dobro krmarimo proti cilju, izidu majske številke. Od vas pa si
želim iskrenih odzivov, da bomo vedeli, ali je pot prava.
Po večdnevnem deževju se danes jasni. Smo pred prvomajskimi
prazniki. Zjutraj sem peljala otroka v vrtec na Lavrico. Ker so
počitnice, so ceste za naše razmere prazne. Lavrica dobiva novo
podobo. Občina se mladi. Vedno več je priseljencev. Naša naloga
bo tudi skrb za nove občane, da jim predstavimo kraj, ki so si ga
izbrali za svoj dom. Pot nas bo vodila po zaselkih, spoznavali
bomo zanimive ljudi. Sami bomo iskali načine, kako še bolj povezati
kraj, kako v občanih obuditi, da je tudi doma lepo. Upam,
da bomo držali skupaj.
Če se vprašamo, kaj v Škofljici pogrešamo, bo seznam najverjetneje
dolg. Tarnamo nad jutranjo in popoldansko gnečo na cestah,
primanjkuje nam prostora v vrtcih. Tudi šola kmalu ne bo več
kos naraščajočim potrebam. Trgovin nam manjka. Kje naj drugače
zapravljamo? Veseli bi bili banke pa še ene pošte. Da ne omenjam
zdravnika, pediatra, ginekologa . . .
Ugodje je postalo vrednota. Da smo še 50 let nazaj pešačili po
več kilometrov v šolo, službo, trgovino, se le malokdo spomni.
Sprašujem se, ali ni bilo mogoče bolje. Kaj nam pomenijo vse
dobrine na dosegu roke? Bo zato življenje res lažje? V človekovi
naravi je, da ko se z nečim zadovoljimo, potrebujemo drugo. Skrbi
me, da več ko dosežemo, bolj se oddaljujemo od bistva. Od stvari,
ki so zares pomembne. In ki se jih zavemo, ko jih izgubimo. Zato
vam svetujem, namenite svoj čas domačim, svojim otrokom. Pa
če bo zaradi tega obiskal en krožek manj, nič zato. Bo drugače
pripravljen na svet.
Za Škofljico pravijo, da se že nekaj let ni premaknila. Po odzivih
in vzdušju se nam obetajo spremembe. Spremembe, za katere
prosimo, moledujemo in tarnamo več let. Z zanimanjem pogledujemo,
kaj se gradi. Kaj bo novega v tej hiši? Po drugi strani si jih
želim čim manj. Zavedajmo se, da ne potrebujemo drugega, kot
da nam zdravje služi in da se imamo radi. Na naše življenje ne
sme vplivati dejstvo, da se vozimo mogoče deset minut dlje, kot
bi si želeli. Bodimo veseli, da je naš kraj razmeroma nedotaknjen.
Da imamo možnost izbirati med barjem in sprehodi po gozdu. Da
lahko vsak najde košček miru, kamor se zateče po sprostitev. Te
stvari so pomembne. Imamo jih, negujmo jih in bodimo hvaležni
zanje. In na koncu še ena meni ljuba misel Jožeta Petraka Zajca, ki
naj nas spremlja, ko nam bo težko: Naši problemi so sanje revnih
in preganjanih.

Jana Vavtar,
odgovorna urednica

Uvodnik
Lep pozdrav, dragi bralci in bralke!
Za vse, ki ste pričakovali novo odgovorno urednico, moram
najprej pojasniti svojo prisotnost. Ta številka je namreč
še pod mojim okriljem, nova odgovorna urednica pa bo prevzela
Glasnik naslednji mesec, torej takoj, ko sestavi svoj
uredniški odbor, s katerim bo urednikovala.
Mesec april je po navadi tisti čas, ko se lotimo pospravljanja
in čiščenja. Toplo sonce, ki nas s svojim obiskom
pogosteje razveseli, je zagotovo pravi vir energije. Čisto
okolje, pospravljena kuhinja ali urejena garaža pa prav tako
pripomorejo k dobremu počutju.
22. april je dan, ki smo ga posvetili naši Zemlji. Svetovni
dan Zemlje praznujemo po celem svetu že več kot trideset
let. Človekovo delovanje ima posledice za naš planet. Mogoče
bodo škodljivi vplivi resda vidni šele v prihodnosti.
A čeprav gre za dolgoročne posledice, je treba probleme
začeti reševati že danes. Samo upamo lahko, da še ni prepozno.
Z zavedanjem o okoljevarstveni problematiki smo
storili prvi korak. Zdaj pa se je treba soočiti z našo vlogo, ki
jo imamo v procesu »popravljanja«. Tu za svoje delo in prispevek
ne bomo poplačani v denarju. Človek kot prebivalec
tega planeta se je s svojimi visokorazvitimi trikilogramskimi
možgani dvignil nad naravo. A s tem ni pridobil pravice
in svobode, da ji lahko škoduje. Ljudje kot najrazumnejši
del narave smo kvečjemu dobili več odgovornosti. Zavedamo
se, da je nemoralno in neetično škodovati sočloveku.
Zavedati se moramo, da je prav tako nemoralno in neetično
škodovati naravi.
Naslednjega citata ni treba vzeti za grožnjo, temveč kot
dejstvo, ki je človeku že dolgo znano.
»Zemlja je velika učiteljica tistim, ki ji znajo prisluhniti.
Življenje se tu ne bo končalo, ne glede na to, kaj počne
človeštvo. Zemlja bo ostala. Le človeštvo se bo vrnilo v
nič, od koder je prišlo, razen če ne bomo spremenili svojih
navad.« (Louise L. Hay)
Vsem želim veliko lepih dni na svežem zraku, novi urednici
pa energije in uspeha pri delu.

Lepo vas pozdravljam,

Maja Zupančič,
začasna odgovorna urednica

Uvodnik

Lepo pozdravljeni, drage bralke in bralci
Zvončki in trobentice so že pokukali iz zemlje in se ozirajo za
prihajajočimi sončnimi žarki. Na vrata bodo kmalu potrkale pustne
šeme, ki bodo pregnale zimo iz naše dežele. Mi pa smo se potrudili in
vam pripravili pisan marčevski Glasnik.
Vabim pa tudi vas, dragi bralci in bralke, da z nami delite zanimivosti,
ki jih opazite v naši občini, ali pa nam pošljete svoje mnenje o
dogajanjih, ki jih zasledite. Glasnik je namreč glasilo vseh nas, občanov
in občank Škofljice. Pohvala ali konstruktivna kritika je vedno
dobrodošla, ko želimo dobro delati.
V nadaljevanju bi rada z vami delila enega od prijetnejših načinov,
kako se boriti proti slabi volji ali celo spomladanski utrujenosti.
»Smeh je pol zdravja,« rečemo po navadi tistim, ki z bledimi obrazi
kislo gledajo v svet. Pa ne gre le za izboljševanje psihološkega stanja,
smejanje je namreč fizična dejavnost, ki deluje na naše telo.
Ste vedeli, da je smejanje lahko oblika telovadbe, tako kot na primer
tek ali kolesarjenje? Vsakič, ko se smejemo, izgubljamo kalorije.
Marsikaj se dogaja v našem telesu, ko se smejemo. Kri hitreje
zaokroži po žilah in tako prispe več kisika v naše celice. Iz telesa
se izločijo strupi, stresne hormone pa nadomestijo endorfini ali tako
imenovani hormoni sreče. Smejanje lahko celo krepi imunski sistem.
Tako pravijo znanstveniki, mi pa lahko njihove teorije o zdravilnosti
smeha preizkusimo v praksi. Prepustite se in se nasmejte od srca. Če
pa trenutno v vaši okolici ni ničesar, čemur bi se lahko nasmejali,
lahko poskusite s smehom na silo, tudi ta namreč šteje.
Dva čudovita praznika slavimo v marcu. Če še ne veste, kaj bi podarili
ženam in materam, jim lahko vedno polepšate dan z zvrhanim
košem smeha.
Desetega marca pa nikar ne pozabite svojemu dragemu »mučencu«
polepšati dneva s kakšno malenkostjo.
S tem uvodnikom se od vas poslavljam, vi pa pazite, da vas ne bo
prvega aprila kdo potegnil za nos.
 
Maja Zupančič,
začasna odgovorna urednica

Uvodnik

Naj vas v začetnih vrsticah svojega prvega uvodnika najprej vse
lepo pozdravim in se zahvalim vsem tistim, ki so mi z zaupanjem
predali v varstvo naš Glasnik. Morda boste opazili v naslednjih številkah,
dokler bo Glasnik pod mojim uredniškim očesom, kakšno
spremembo in upam, da jo boste pozitivno sprejeli. Moram priznati,
da sem sama predvsem ljubiteljica lepe slovenske besede, zanimivih
zgodb in pripovedk ter vsakršnega razgibavanja malih sivih celic. Naj
bo to za začetek, sedaj pa poglejmo, o čem bodo tekle besede v pričujoči
številki, ki ima zahtevno nalogo, da se odkupi za naše manjkajoče
ponovoletne pozdrave.
Ugotovila sem, da bi nekateri naši bralci radi z nami delili tudi
svoje bolj ali manj pretresljive osebne izkušnje. Upoštevati moramo,
da imamo ljudje različne poglede na svet, do katerih so nas privedle
raznovrstne izkušnje. Rada bi le opozorila, da je spoštovanje še vedno
ena najpomembnejših lastnosti v medčloveških odnosih. Vsi se
moramo truditi zanje in prepričana sem, da se nam bo obrestovalo v
vseh pogledih.
Ljudje se pritožujejo nad slabimi časi, ki so povezani predvsem s
finančnimi tegobami. Na srečo sta prijazna beseda in topel nasmeh še
vedno dobrini, ki si ju lahko privoščimo.
Januar se je umaknil februarju in narava se še vedno ne more odločiti,
ali bi se ovila v mehko belino ali pa si nadela zelene barve.
Upajmo, da bodo živali in rastline dobro prenesle njeno muhavost
in se kljub vsemu odpočile pred prihodom pomladi. Tudi za nami so
meseci, zaznamovani s pomembnimi odločitvami in razmišljanji o
odhajajočem letu. Verjetno smo že vsi prebavili razprave preteklega
leta in praznične dobrote, zato lahko začnemo z izpolnjevanjem novoletnih
sklepov in obljub.
V duhu novega naj vam predstavim nov kulturnozgodovinski kotiček,
h kateremu vabim tudi vas, da ga popestrite s svojimi prispevki.
Vabim vas, da delite z nami spomine na stare običaje, modrosti in pa
seveda zgodovinske pripovedi, ki so zaznamovale naše kraje.
Mesec februar pa je vsekakor primeren čas, da se bolj posvetimo
kulturi. Če nič drugega, nas vsaj kulturni praznik opomni na ta pomembni
del našega življenja, ki bogati tako našo zgodovino kot tudi
naš vsakdan. Praznujte ga v družbi dobre knjige, obiščite muzej, galerijo
ali pa se le kaj lepega pogovorite z bližnjimi.
Prisrčno vas pozdravljam do prihodnjič, ko nas bo pisani pust razveseljeval
s svojimi sladkimi dobrotami.

Maja Zupančič,
začasna odgovorna urednica

Uvodnik

Lokalne volitve 2010 so mimo. Vse novoizvoljene svetnike in župana
moram pohvaliti, da so se predstavili solidno. Izbirali so umirjene
besede. Volivci pričakujejo umirjene besede in kulturni dialog. Z
vso pravico vsi pričakujejo, kaj je kdo obljubljal v predvolilnem času.
Verjetno res ni toliko denarja, kot je potreb. Nekaj potreb in želja iz
danih obljub bo pa le treba uresničiti. Ta meč nad glavo bo stalno
osvetljen in dobro viden.
26. decembra praznujmo dan samostojnosti in enotnosti – ponosno.
Tudi na izobešanje slovenske zastave ne pozabimo. Naj se ponovi
slovenska enotnost ob vsakem prazniku in še vmes.
Uredniški odbor se je sestal za novo božično-novoletno številko,
pregledal gradivo za objavo in sklenil, naj bo ta številka zares praznična.
Domači časopis naj občane povezuje, ne pa razdvaja! Mnogo
preveč je pripomb občanov na članke, ki obravnavajo našo polpreteklo
zgodovino, po navadi enostransko, zato imajo bralci dovolj vedno
istih zgodb. Tako je (v tej številki) ostalo nekaj »zaloge« za naslednjo
številko. Novoletni in božični prazniki so dnevi družine, miru, dobrih
namenov in še česa. Pa brez zamere – bodimo strpnejši in prizanesljivejši
do dobro mislečih. Težki časi kažejo zobe na vsakem koraku.
Bodimo optimisti za prihajajoče leto. Marsikje so zadeve še bolj trde,
pa vendar ne obupujmo. Naredimo kakšno dobro delo pri ostarelih in
obubožanih sorodnikih in znancih. Sicer pa bodimo optimisti in se
povsod trudimo za dobrobit domovine.
Pa še to: kot ste opazili, se je dosedanji urednik Glasnika znašel v
politiki. Pravila pa so taka, da urednik lokalnega časopisa ne more biti
še občinski svetnik ali celo župan. Tako sem na prigovarjanje privolil
in delo začasnega urednika sprejel. V tej številki lahko že poiščete
RAZPIS za novega urednika.
… Morda sem naredil tudi napake, ki vam niso po volji, pa vendar.
Z novo metlo boste lahko mirno vse slabo pometli in v prihodnje
zadevo obrnili na boljše po svojem okusu. Vsi smo samo ljudje in obstaja
veliko prilik, da se dogovorimo, kaj in kako naprej. Zahvaljujem
se vsem, ki ste toliko let prebirali moje prispevke. Verjamem, da vsem
nisem bil po godu, pa vendar sem vse zapisal z najboljšim namenom.
Uredništvo Glasnika želi vsem občanom in občankam vesel božič
ter mirno, zdravo, srečno in uspehov polno novo leto 2011.

Andrej Pogačnik, 
začasni urednik

Uvodnik

»Neomajen je zakon zgodovine, ki prav sodobnikom onemogoča,
da bi že v prvih začetkih prepoznali velika gibanja, ki določajo o
njihovi dobi,« je v svoji avtobiografiji Včerajšnji svet zapisal Stefan
Zweig. Zapisano dejansko drži. Ko se odločamo, koga oziroma katero
stranko ali neodvisno listo bomo volili, ne moremo vedeti, koga
smo pravzaprav izbrali in kako bo na odločujoče mesto postavljena
garnitura odločala v naslednjih štirih letih in sooblikovala naše življenje.
Vsekakor pa se vsak na svoj način trudi, da bi prepričal čim več
volivcev. Koliko je pri tem iskren, je prvi trenutek težko ugotoviti,
razen če ne gre za tako nemarno laž, da jo brez težav demantiramo.
Nekaj podobnega se je zgodilo pri volilni kampanji OO SD Škofljica,
ki je v svoji brošuri na tretji strani zapisala, da so svoj program
objavili »kot vizijo avgusta 2009 v občinskem glasilu Glasnik«. Kot
urednika me je zapisano presenetilo, saj nismo nikoli objavili vizije
razvoja občine, ki bi jo pripravila SD. Očitno pa ima njen član zelo
kratek spomin oziroma niti ne ve, kaj in kdaj je objavil. Vizija je bila
objavljena kot »zasebna pobuda strategije razvoja Občine Škofljica«
avtorja Jožeta Žlahtiča, in ne avgusta 2009, pač pa septembra kot
priloga h Glasniku 7/2009. Vsakdo lahko preveri, vse je črno na belem.
Gre za laž in za izkoriščanje dobre volje spodaj podpisanega
urednika, ki je porabil kar nekaj ur, da je gradivo uredil in je pod gradivom
tudi podpisan. Z avtorjem je bilo jasno dogovorjeno, da lahko
gradivo objavimo le kot pobudo občana, ki jo daje v razmislek, in ne
kot politični program stranke, ki ji pripada. Moje zaupanje je bilo s
tem grdo izkoriščeno, za kar od avtorja besedila pričakujem pojasnilo
in opravičilo. Vsakdo pa lahko v navedeni številki Glasnika preveri,
kaj smo objavili. Žlahtičevemu besedilu so se nekateri, ki so ga sedaj
objavili kot svoj volilni program, najmanj posmehovali, da ne zapišem
kaj drugega. Dogodek me žal spominja – glede na to, da gre pri
SD za reformirani KPS – na dogodke, ki jih lahko beremo v spominih
t. i. disidentov.
Verjetno se bo kdo zgražal nad zgoraj zapisanim in menil, da tega
perila ne bi bilo treba oprati v javnosti, vendar mu že zdaj odgovarjam,
da sem to storil, ker se je zloraba zgodila za potrebe volitev, za
trenutek, ko lahko kandidatom samo zaupamo, saj tisti trenutek, ko
nas prepričujejo, ne moremo vedeti, kako iskreni so. Dejanje SD pa je
najmanj, kar lahko rečem, neiskreno. Kako iskreno bo potem njihovo
sodelovanje v občinskem svetu?
Žal mi je, da je moj verjetno zadnji uvodnik tak, kot je. Kar dva
člana sedanjega uredniškega odbora sva bila namreč izvoljena v občinski
svet, zato je to verjetno zadnja številka, ki smo jo pripravili v
sedanji sestavi. Zato se najprej zahvaljujem svojim ožjim sodelavcem
za prijeten odnos in tvorno sodelovanje, vsem, ki ste redno pošiljali
svoje prispevke, pa želim še veliko ustvarjalnega elana skupaj z novo
ekipo uredniškega odbora Glasnika.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik
Ob odkritju spominske plošče skladatelju in dirigentu
Jožetu Privšku (17. september 2010)

Spoštovani!

Danes smo se zbrali na tem mestu, da se poklonimo spominu
velikana glasbe, da se poklonimo Jožetu Privšku. V veliko večjih
mestih po svetu in mnogo večjim narodom na našem globusu se
redko rodi tako nadarjen in v mnogih stilnih različicah do potankosti
izdelan in izpiljen avtor, kot je bil naš, internacionalno priznani
muzikus, Joe: komponist, aranžer, pianist, vibrafonist in ne
nazadnje dolgoletni vodja in dirigent vseh mogočih glasbenih projektov
in orkestrov v domovini in izven nje, ki pa je bil, to moramo
z ogorčenjem in grenkobo ugotoviti, sramotno prezrt na kulturni
strani častnika DELO vse do svoje smrti.
Kot starejši opazovalec in spodbujevalec njegovega bliskovitega
vzpona sem ga spremljal od vsega začetka in bil eden njegovih
ožjih zaupnikov, katerim je prvim razkril svoj sprejem in podelitev
štipendije na sloviti šoli Breklee Scool of Music v Bostonu, za
katero se je, v svoji skromnosti, nekako plašno in skrivoma potegoval.
Končal jo je v rekordnem času in dobil poleg vpogleda v
svetovljanstvo pravzaprav le potrdilo, da ubira pravo smer in da
mora to, kar zna in nosi v sebi, razvijati še naprej. Nekateri njegovi
aranžmaji, ki jih je napisal med šolanjem, služijo kot obvezni učni
program te ustanove.
Pod njegovim vodstvom se je takratni Plesni orkester Radia Ljubljana
razvil v mednarodno priznani big band, ki je veliko gostoval
širom Evrope, od odmevnih in nagrajenih snemanj v berlinskih
studiih vse do vseh mogočih koncertnih nastopov doma in na
tujem. Eden njegovih zadnjih vrhuncev, kjer je pokazal vse svoje
dirigentsko in aranžersko mojstrstvo, je bi nastop z mednarodnim
orkestrom EBU na Jazz festivalu v Ljubljani.
Kot prijatelj se ga s težkim srcem spominjam s podeljevanja viktorja
za življenjsko delo in Kozinove nagrade Društva slovenskih
skladateljev, saj ga je bolezen že hudo zaznamovala, čeprav se ji
je skoz in skoz hrabro upiral.
Kot umetnika ga bomo vsi ohranili v najlepši luči in njegove
bleščeče kompozicije in aranžmaji bodo še dolgo zveneli v našem
spominu in bodo še dolgo prihodnjim generacijam za vzor.
 

Mojmir Sepe

Uvodnik

Kje smo, se v teh dneh zagotovo sprašujejo vsi, ki se pripravljajo
na bližajoče se lokalne volitve. Odgovor naj bi jim prinesel ideje
za odgovor na naslednje vprašanje – kam bomo šli? Ob tem bi bilo
zanimivo vedeti tudi, ali si zastavljajo na primer vprašanje – koliko
sem sam pripomogel, da smo tukaj, in ali bomo zaradi tega lahko
šli naprej? Je koga morda obšla celo slaba vest in se bo zaradi tega
umaknil iz lokalne politike? Glede na to, da sem spremljal večino
sej občinskega sveta, bi zlahka napravil karakteristiko vsakega
svetnika oziroma svetnice posebej. Pa naj z mirno vestjo zapišem
zgolj to, da bi osebno v nov občinski svet postavil zgolj tretjino
sedanjih svetnikov. Ta številka prinaša osebno refleksijo svetnika,
razmišljanje nekdanjega župana, nekaj pa so zapisale tudi stranke
na zanje odmerjenem mestu. Naj vse to pripomore k temeljitemu
razmisleku o prihodnosti naše občine.
Župana Boštjana Riglerja smo povabili, da prek Glasnika nagovori
občane ob občinskem prazniku, hkrati pa mu zastavili
nekaj vprašanj o naših največjih projektih, da bi občanom lahko
posredovali nekaj svežih informacij o tem, kako stvari stojijo. Za
prihodnjo številko pa je napovedal prispevek, v katerem bo podal
pregled štiriletnega županovanja.
Veliko boste izvedeli iz intervjuja z Romanom Brunškom, profesorjem
in novim ravnateljem Javnega zavoda Osnovna šola in
vrtec Škofljica. Med drugim smo mu zastavili nekaj konkretnih
vprašanj o morebitnem dvoizmenskem pouku, gradnji nove šole
in vrtca, pa tudi o govoricah, ki burijo duhove. Tudi zavrnitev 155
otrok, za katere ni prostora v občinskem vrtcu, se še ni polegla.
Občan je poslal ostro pismo, v katerem pojasnjuje, da je pravilnik
za sprejem otrok v vrtec protiustaven in da ga bo, potem ko so vsi
drugi organi dvignili roke, poslal v preverbo na ustavno sodišče.
Kaj to pomeni za občino, bomo videli, če bo občan napoved uresničil.
Pričakujemo, da se bo na njegovo pisanje odzval župan ali
občinska uprava, morda celo občinski svet, ki je pravilnik potrdil.
Ko bo pričujoča številka prišla v vaše nabiralnike, se bo začel
pouk, ceste bodo nagnetene z vozili, nevarno bo zlasti na Lavrici,
saj se je začelo urejanje križišča s Kamnikarjevo ulico, sledilo pa
bo še križišče z Jagrovo. Potrebovali bomo mnogo potrpežljivosti
in pozornosti. Upoštevajte signalizacijo in bodite strpni, odstopite
prednost vozilu, ki se želi vključiti v promet, mnogim boste polepšali
dan, saj jim ne bo treba izsiljevati. Naj te besede nadomestijo
tiste, ki bi jih pričakovali od občinskega sveta za varnost v cestnem
prometu.
Vsem bralkam in bralcem želim prijeten začetek novega šolskega
leta. Naj nam bo vsem v izziv!

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

S poletno številko Glasnika stopamo v nekakšno zaključno fazo še
enega mandatnega obdobja. V njej namreč že objavljamo navodila za
volilno kampanjo za lokalne volitve, katerih datum predsednik državnega
zbora nesramno skriva. Septembra bomo izdali posebno volilno
izdajo Glasnika, na podlagi katere boste – upam! – po tehtnem premisleku
in z razlogom izbrali svoje kandidate, za katere boste glasovali.
Številka, ki je pred vami, prinaša poročila nekaj odmevnih dogodkov.
Najprej je to zagotovo zadnja seja občinskega sveta, ki je bila zaradi
shoda občanov, ki so zahtevali čimprejšnji začetek gradnje nove šole na
Lavrici, prekinjena, župan pa je moral občanom pojasnjevati odločitve
občinskega sveta. KS Lavrica je že tretjič pripravila dan Lavrice in podelila
krajevna priznanja, občina pa je dan državnosti letos nameravala
praznovati pri dvorcu Lisičje in ga popestriti z občinskim tekmovanjem
koscev in grabljic. Žal je prireditev onemogočilo slabe vreme.
Ob dnevu Lavrice je podžupan Ivan Jordan pago et civitati (naselju
in občini) oznanil, da smo dobili novega ravnatelja Zavoda OŠ in vrtca
Škofljica, Romana Brunška, dosedanjega podžupana, profesorja na Gimnaziji
Želimlje in predvsem aktivnega občana. Zagotovo je bil izmed
vseh kandidatov najprimernejši, saj podrobno pozna šolsko problematiko
občine, hkrati pa ima izreden občutek za komunikacijo, bogato znanje,
precejšnjo mero vztrajnosti in predvsem izreden pedagoški eros.
Veselimo se njegovega imenovanja in mu iskreno čestitamo. Hkrati se
zavedamo velike izgube, ki jo bo z njegovim odhodom utrpela občinska
politika. Je namreč eden izmed redkih svetnikov, ki je argumentirano
pojasnjeval svoje poglede na obravnavano problematiko, na katero je
vedno gledal širše in ne zgolj iz enega zornega kota.
Občina ima pred seboj velike naložbe, ki pomenijo ne le zagotovitev
normalnih vzgojno-izobraževalnih razmer, pač pa tudi nekakšen družbeni
mir. Če imajo lahko posojila občani, naj jih ima tudi občina, je
bilo glavno sporočilo shoda pred občinsko stavbo. Razmere so resne in
modro rešitev nam lahko prinese le moder izbor na lokalnih volitvah.
Morda niti ni slabo, da je počilo tik pred volitvami. Morda bomo volivci
ravno zaradi tega izbrali bolj premišljeno in pred tem od kandidatov
zahtevali zelo konkretne programe, ki bodo sestavljeni iz jasne vizije
varčevanja, iskanja rezerv, prioritete naložbenih vlaganj in reorganizacije
občinske uprave. Predvsem pa bi morali zahtevati zavezo občini in
njenim prebivalcem, ne pa politični stranki.
Če sem vas v prejšnji številki vabil na trolejbus in bil potem prijazno
opomnjen, da trolejbus ni enako kot mestni avtobus, ker prvi deluje na
elektriko in je po Ljubljani nehal voziti leta 1971, drugi pa na motor z
notranjim izgorevanjem, vas tokrat vabim, da razmišljate o kandidatih,
ki bi bili primerni za občinske funkcionarje. Pa ne ozirajte se na
prijateljstvo ali stanovstvo, pač pa na to, ali je sposoben ali ne, ali ima
potrebne kompetence ali jih nima, in predvsem na to, ali ima toliko socialnega
čuta, da ne bo delal zase, za ozek krog ljudi, pač pa za celotno
občino.
Bog ve, ali bom tudi tokrat korigiran.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Začelo se je obdobje rezanja trakov. Po vseh mukah in prerekanjih
ter olajšani občinski blagajni je podžupanu Ivanu Jordanu
uspel veliki met – in mestni avtobus je pripeljal tudi v našo občino.
Na prvi vožnji je bila gneča. Predvsem tistih, ki bodo, če sploh,
mestni avtobus uporabljali redko. Roko na srce, gre za poskus in
sledi mnogo če-jev. Pa dodajmo še enega. Trojka bo, če jo bomo
uporabljali. Zato vsi na trolejbus!
Prerezan je bil trak na novem delu pokopališča. Naložba v prostor,
ki ga zagotavlja vsaka družba s kančkom pietete. Prav je tako,
a nekateri opozarjajo, da vsaj stotnija občanov nima ne datuma
smrti ne groba. Bodo ti kdaj našli svoj »tihi dom«?
Stekla so nujna vzdrževalna dela na dvorcu Lisičje. Pohvalno!
Objekt smo kupili in ga pustili v nemilost času. Dan bo sicer lep
obliž, a vsi vemo, da gre za gnojni tur, ki bo nujno potreboval
konkreten kirurški poseg. Si ga bomo lahko privoščili ali pa bomo
zadovoljni zgolj z arkadno kuliso? Trak bo prerezan 19. junija, ko
se bodo pomerili tudi kosci in grabljice.
Ob zgoraj povedanem, lahko rečemo, da gre bolj za rezanje
trakcev kot trakov. Kdaj bodo na vrsti trakovi, se v volilnem letu
sprašujejo mnogi. Temeljne institucije, kot so vrtec, osnovna šola,
dom starejših občanov, banka, primeren trgovski center, zdravstveni
dom, cestna in komunikacijska infrastruktura, so bolj kot ne še
vedno zgolj v pripravljalni ali načrtovalni fazi. Glede na to, da se
s stroški vedno bolj zajedamo v naložbeni del proračuna, se vse te
naložbe žal zdijo bolj želja kot resničnost.
Pa vendar je volilno leto prineslo premik pri načrtovanju škofljiške
obvoznice. Delo je v soboto, 22. maja, prineslo velik naslov:
škofljiška obvoznica bo. O posvetu, ki je potekal v Ribnici, v tokratni
številki pišejo Socialni demokrati, uredništvo je za boljšo
predstavo dodalo še načrt predlagane trase. Glede na to, da okarček
še ni izumrl, je očitno padla politična odločitev, ki bo nekoliko
posegla v naravni habitat, zagotovo pa, če bo realizirana, olajšala
življenje vsaj 40.000 državljanom. Kljub temu, da je minister Patrik
Vlačič obljubljal, da bo trasa obvoznice na dnevnem redu seje
vlade dne 27. 5. 2010, se to ni zgodilo. Zakaj, nam zaradi odsotnosti
ministra za okolje in prostor Roka Žarniča ni uspelo izvedeti.
Obvoznico bo sicer gradila država, zato pa bo naša občina kljub
temu morala začeti pošteno varčevati. Kje, bo moral odločiti predvsem
novi župan ali morda županja. SDS je za kandidata že predlagala
pravnika in moža, ki ima menedžerske izkušnje, kar je morda
dobro, vendar je pri vsem treba upoštevati, da občina ni podjetje.
Ali so kandidate izbrale tudi druge stranke, nam še ni znano.
Poletje bo zagotovo kratko. Bo tudi vroče?

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

9. maja 1945 se je uradno končala druga svetovna vojna. Pravzaprav
se ni. Na Zemljo se je spustila železna zaveza, začela se je
hladna vojna, ki se je simbolično končala leta 1989 s padcem berlinskega
zidu. Pravim simbolično. Če sta berlinski zid in železna
zaveza ločevala dve diametralno nasprotni si družbenopolitični ureditvi
in je zahodna demokratična premagala vzhodno totalitarno, je
v srcih in glavah mnogih narodov ostala ideološka zavesa, ki še ni
padla. Tudi pri Slovencih.
Še vedno se delimo na tiste, ki prisegajo na Tita, in na tiste, ki ga
obsojajo, na tiste, ki trdijo, da smo bili v Jugoslaviji svobodnejši,
kot smo v Republiki Sloveniji, in tiste, ki kažejo na arhive VOS-a in
Udbe, delimo se na partizane in domobrance. To, da smo Slovenci,
da imamo več kot 1000 let stare pisne dokumente svojega jezika, da
smo se leta 1990 številčno udeležili prvih demokratičnih volitev in
s tem pokazali, da si želimo večstrankarskega sistema, da smo kot
dvomilijonski narod ustanovili lastno državo, da smo vodili Evropsko
unijo in še bi lahko našteval, nas ne zanima. Državljanska vojna
nas je razklala na dvoje. Ideološki spor se zaradi »skritega in očem
prikritega« prenaša na generacije, ki niso občutile tragike okupacije,
razkosanja narodovega telesa, revolucije in posledično državljanske
vojne, domnevne kolaboracije, povojnih pobojev in titoizma. Bolečine
je bilo preveč, vsak jo je doživljal na svojstven način. Očitati
fantu, ki ga je k uporu in v partizane poklicalo domoljubje, da je
komunist, je vprašljivo. Imenovati fanta, ki je v strahu pred nasilnim
prevratom, na temelju dnevnih novic in pripovedovanja o posledicah
komunizma v Rusiji in Španiji branil svetovni nazor svojih
staršev, izdajalec, je dvoumno. Kaj storiti? Si sploh želimo preseči
ta razkol? Včasih se zdi, da ne, saj je zelo prikladen v vsakem trenutku,
ko je treba rešiti aktualno družbeno, politično, gospodarsko in
še kakšno vprašanje, da z njim preko ideološkega vidika opravimo
z drugače mislečimi.
K zgornjemu razmišljanju me je uvedel pogovor, ki sem ga opravil
z gospodoma Francem Habjanom in Francem Zupančičem, članoma
ZZB KO Škofljica, ter gospo Angelo Ogrinc, interniranko v nemško
koncentracijsko taborišče. Najbolj tragično sporočilo pogovora je v
tem, da so bili vsi trije posredno ali neposredno bolj prizadeti zaradi
»bratove roke« in ne toliko zaradi roke okupatorja.
Naj z njihovimi izkušnjami druge svetovne vojne obeležimo
65-letnico njenega konca. In dodajmo še željo, da bi jo znali končati
tudi v smislu narodove razklanosti. Vsakdo tistega časa je bil
žrtev vojne in vsakdo se je oziral proti svoji svobodi, zato »naj lux
perpetua zdaj sveti vsem, ki v breznih in grobovih spijo, in requiem
aeterna njih kostem, kjer koli trhle še ležijo«, kot je zapisal pokojni
zgodovinar Tone Ferenc.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Lahko bi rekli, da smo z občinsko čistilno akcijo, ki je potekala
20. marca, odprli sezono čiščenja Ljubljanskega barja. Naši akciji
je teden dni kasneje sledila čistilna akcija društva Barjanski zmaj,
17. aprila pa bo potekala še medijsko dobro podprta vseslovenska
čistilna akcija »Očistimo Slovenijo v enem dnevu«. Na neki način
imamo srečo, da je barjanski del naše občine izpostavljen tolikšni
pozornosti, še večja sreča pa so mnogi naši občani, ki so si navdušeno
nadeli zaščitne rokavice, se opasali z vrečami, vzeli načrt
rajona, ki naj bi ga čistili, in odšli – dobesedno – v akcijo. S tem
so pokazali, da jim ni vseeno, v kakšnem okolju živijo. Zaslužijo si
resnično pohvalo.
V tej številki objavljamo že obljubljeni pogovor z županom Boštjanom
Riglerjem. Ob pregledu stanja večjih projektov oziroma naložb
se, kot boste lahko prebrali, skoraj povsod zatakne pri zemljiščih.
Občina namreč ne razpolaga s primernimi lastnimi zemljišči,
zato je praktično za vso javno infrastrukturo odvisna od možnosti
in pogojev nakupa zasebnih zemljišč. Nekateri lastniki so za javno
dobro odprti, ker imajo očitno širok pogled na kakovost življenja,
nekateri pa vidijo, kot ugotavlja župan, zgolj nerazumen osebni ekonomski
interes in od njega niso pripravljeni odstopiti. Bo zaradi tega
»padel« projekt doma starejših občanov? Župan pa nam je zaupal
še, kako se je odločil glede vnovične kandidature na letošnjih lokalnih
volitvah. Njegova odločitev bo zagotovo dodatno razburkala
predvolilno dogajanje v naši občini, saj so se stranke že začele prebujati.
V občini smo gostili ministra za šolstvo, obiskala pa naj bi
nas še ministra za promet ter družino in socialne zadeve. V tej številki
lahko preberete o obisku nekdanje ministrice za zdravje, kandidat
za poslanca na zadnjih državnozborskih volitvah pa piše o Zboru za
vrednote. Šepeta se že o županskih kandidatih, nekateri pa celo že
lobirajo za morebitno podžupansko mesto. Kandidatov bo očitno
dovolj, glede na namigovanja, da bodo lokalne volitve že konec septembra,
pa se bodo le-ti verjetno morali odreči poletnemu dopustu.
Torej bo poletje vroče. Če ne zaradi vremena, pa zaradi volitev.
Naj v uvodniku – ki ga bere veliko več občanov, kot sem mislil,
in kar me seveda zelo veseli – opozorim še na posebno akcijo Glasnika,
ki jo s to številko začenjamo ob priložnosti razglasitve našega
glavnega mesta za svetovno prestolnico knjige. V uredniškem
odboru smo se odločili, da bomo ob tej priliki skušali v naši občini
poiskati najstarejšo knjigo, ki bo skupaj z drugimi najzanimivejšimi
knjigami razstavljena v knjižnici v mesecu septembru, ko praznujemo
občinski praznik. K naši pobudi se je prijazno odzvala Knjižnica
Škofljica, za kar smo izredno hvaležni. Naj bo to skromen prispevek
uredništva Glasnika k zavedanju vloge in pomena knjige v življenju
posameznika in k promociji branja zlasti kakovostnih knjig. Bertold
Brecht ni kar v tri dni zapisal pogosto citirane misli, da je knjiga
orožje, ki ga je treba vzeti v roke. Računamo na vaš odziv!

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Tokrat prihajamo v vašo sredo z nekaj zamude. Zaradi poznega
sprejetja proračuna smo morali počakati na zaključek razpisa za
oblikovalca in tiskarja ter na podpis pogodbe. Tako je, če človek
dela z javnim denarjem in je vezan na javna naročila, hkrati pa zavezan
najugodnejši ponudbi. Kakšna naj bi najugodnejša ponudba
sploh bila? Glede na Slovar slovenskega knjižnega jezika naj bi bila
takšna ponudba »v skladu z željami in koristmi« nekoga. Zdi pa se,
da se v podobnih primerih odločamo predvsem glede na ceno. Najcenejši
pa ni nujno najugodnejši. Saj je cena zgolj en vidik, poleg
pa je še kup drugih postavk, ki bi jih morali upoštevati. Tale uvodni
odstavek se seveda ne nanaša zgolj in samo na izbiro oblikovalca in
tiskarja za naše občinsko glasilo, pač pa na celoten sistem javnega
naročanja. Dober primer »ugodnega« javnega naročila je na primer
občinska spletna stran. Kot dober gospodar bi vsakdo, ki upravlja z
javnim denarjem, moral upoštevati več vidikov.
Napisanim besedam zagotovo sledi vprašanje – kako je z gospodarjenjem
v naši občini? Se javni denar porablja transparentno in
skrbno? Koliko ga odplavljajo naložbe, ki se izkažejo za nepotrebne
ali celo zgrešene? Na drugi strani pa seveda ne gre samo za zapravljanje,
gre tudi za pobiranje denarja v obliki davkov, denarja, ki
polni občinski proračun, na primer nadomestilo za uporabo stavnega
zemljišča. In zopet, kako pošteno plačujemo davke davkoplačevalci?
Kako uspešna je občina pri trženju svojih nepremičnin?
Vse prevečkrat se sliši, kako nova športna dvorana prinaša izgubo.
Kaj smo od njenega slovesnega odprtja storili, da bi postala zaželen
objekt za raznovrstne dogodke, ki se lahko odvijajo v takem objektu?
Seveda lahko kot pisec tega uvodnika pogledam v lastno skledo
in se vprašam, koliko časa namenjamo trženju Glasnika. Dejansko
Glasnika sploh ne tržimo, saj nimamo na voljo človeka, ki bi to počel.
Z vsemi oglaševalci, katerih oglase lahko vidite v našem časopisu,
se ukvarjam spodaj podpisani, račune pa izstavi občina. Kljub
spodbudi občinskemu svetu v aprilu 2009, da bi na novo ovrednotili
oglaševanje, se občinski svet oziroma pristojna komisija nanjo ni
odzvala, burna je bila le razprava 1. decembra v zvezi z nadomestilom,
ki ga prejema odgovorni urednik, ker si je ta upal svoje delo
primerjati z delom občinskega svetnika. Občinski svet je ceno oglasnega
prostora nazadnje potrdil marca 2007.
Da pa me ne boste razglasili za totalnega materialista, češ da mislim
samo na denar, vas povabim k prebiranju pomladanske številke
Glasnika. V njej boste našli precej zanimivega branja zlasti s področja
delovanja naših društev, pa tudi občinskega sveta. Naj na koncu
vsem ženskam, še posebej materam, zaželim vse dobro ob njihovem
prazniku. V državnem zboru te dni redefinirajo pojem družine.
Vprašajmo se, ali si to človek napram stvarstvu sploh lahko dovoli
storiti?

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Na valentinovo bomo vstopili v tigrovo leto, ki naj bi nam po
kitajski astrologiji prineslo polno preizkušenj, hkrati pa močan duhovni
polet in napredek. V ospredje naj bi stopile okoljevarstvene
teme, prišlo naj bi do zanimivih znanstvenih odkritij na področju
medicine. Našo državo bodo poleg gospodarske krize, ki naj bi postopoma
prešla v konjunkturo, zagotovo zaznamovale tudi lokalne
volitve, ki pomenijo oceno dela lokalnih oblasti v preteklem štiriletnem
obdobju.
Znanstvena odkritja se verjetno v naši občini ne bodo zgodila,
okoljevarstvene teme pa so pravzaprav naša stalnica. Letna čistilna
akcija je vedno uspešna, stalna divja odlagališča se redno sanirajo, a
na žalost vedno znova odpirajo. Kljub mnogim prijavam, ki so bile
podane medobčinski inšpektorici, konkretnih rezultatov ni opaziti.
Vsekakor pa je bila uspešna preselitev ekološkega otoka iz gozda na
Jagrovi ulici v vas na Selsko ulico. Zabojniki so sedaj vsem na očeh
in okoli njih je neverjetna čistoča, nekdanji prostor pa je tudi brez
odpadkov. Hvala občini za ta (vzgojno-preventivni) ukrep!
Občine se bodo tako še najbolj dotaknile lokalne volitve, kar bo
zanimivo tudi za naš časopis. V tem času se prebudijo politične
stranke in lokalne liste ter v Glasniku redno izrabljajo njim odmerjeni
prostor. Mnogo bolj se bodo na fotografijah iskali obrazi potencialnih
kandidatov, preštevale omembe tega ali onega, verjetno pa se
bo našel tudi kdo, ki ne bo zadovoljen z objavami, češ da ga nikjer
ni. Uredniška politika s strani vsebine ne bo v tem letu nič drugačna,
kot je bila doslej. Uredništvo je do sedaj uživalo popolno avtonomijo
in upam, da bo tako tudi v tem letu. Iskali bomo pozitivne stvari
in opozarjali na napake. Veseli bomo vseh vabil na dogodke, zlasti
na tiste, ki bodo namenjeni občanom in ne samopromociji. Ko bo
znan datum lokalnih volitev, bomo objavili navodila volilne kampanje,
kot smo to storili za državnozborske in predsedniške volitve ter
volitve v Evropski parlament. Razmišljamo tudi o izvedbi javnega
soočenja vseh županskih kandidatov, kar bi bilo za občane zagotovo
dobrodošlo.
Tokratna številka je še zelo praznično obarvana, saj prinaša kar
nekaj poročil z dogodkov, ki so jih naša društva izvedla v božičnonovoletnem
času. Zanimivi so tudi prispevki, ki govorijo o uvedbi
mestnega potniškega prometa in letošnjem proračunu. Občinska
uprava je postrgala vse, kar je mogla, vendar če bomo želeli zgraditi
novo osnovno šolo, ki naj bi jo po prvotnih idejah zgradil investitor
Naselja ob potoku na Lavrici, bomo morali najeti kredit. Več o
stanju projektov naše občine in o načrtih v letošnjem letu pa vam
bo povedal intervju z županom Boštjanom Riglerjem, ki ga bomo
pripravili za prihodnjo številko.
Po odhodu Katje V. Škrabec uredništvo deluje v štiričlanski zasedbi.
Upamo na skorajšnjo izpopolnitev.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Nekaj mesecev pred tem, ko sem kandidiral za mesto odgovornega
urednika Glasnika, je moj oče Janko zbolel za rakom. Kirurg je postavil
diagnozo od treh mesecev do treh let življenja, odvisno od tega,
kako uspešna bo kemoterapija. Oče se je z rakom uspešno boril skoraj
tri leta. Rak ni napredoval, a telo se je v začetku letošnjega oktobra po
skoraj treh letih konstantnih terapij dokončno uprlo neznosnim strupom,
ki so sicer zavirali raka, a slabili kri in imunski sistem. Kirurg je
imel prav.
Ta uvodnik posvečam očetu, saj je celotna številka nastajala med
njegovim poslavljanjem s tega sveta. Prav on me je spodbudil, naj se
prijavim za mesto urednika.

Dragi ati,

kako nepredvidljivo je življenje, si večkrat občutil. Verjetno najbolj
januarja 2007, ko si zbolel za rakom. Kljub dobremu zdravju in zdravemu
načinu življenja se te je dotaknila huda bolezen. Odločil si se, da
se boš boril, in dobro je kazalo. Bolezen je pretresla marsikoga, ki te
je poznal, posegla pa je tudi v najin odnos in naju globoko povezala.
Prvih trideset let mojega življenja si nisva znala povedati, da se imava
rada, tudi objeti se nisva znala, niti prisluhniti drug drugemu. Ko
si zbolel, sva vse to z lahkoto storila. Pogovarjala sva se o življenju
in iskala njegovo modrost. Ko sem ti ob bolniški postelji rekel, da je
nekaj pa le dobrega v tej bolezni, da sva se midva povezala, si odgovoril:
»Sreča ljudi zbližuje, nesreča pa povezuje.« Po operaciji se ti
je zdravje toliko izboljšalo, da sva se za prvi maj povzpela na Golico.
Najin prvi dan v hribih in fotografija med narcisami bosta ostala trajni
spomin. Tvoje življenje je zaznamovalo delo. Poleg službe in popoldanskega
dela si si ustvaril kar tri domove. Tudi ob tem si našel razlago
v starodavni modrosti: »Prvega narediš za sovražnike, drugega za
prijatelje, tretjega zase.« Tudi ko si zbolel, si vsak dan vstajal zgodaj,
in še preden se je oglasil jutranji zvon, si bil že na Rožniku. Kot pravi
Sveto pismo – Kar misliš, stori brž. –, si ravnal tudi ti in vedno skrbel,
da nisi imel neporavnanih računov. Preden si odšel, si poskrbel za vse,
za spravo s seboj, s svetom in z Bogom. To vrlino, dragi ati, opažam
tudi pri sebi in vesel sem, da bo z menoj živela naprej.
V Gospodovo hišo si odšel pred zoro. To je bil tvoj čas dneva, ko si
bil sam, a ne osamljen, kot si mi večkrat povedal. Tudi jaz imam rad
vonj in tišino juter. V tem sva si enaka. To bo sedaj najin trenutek dneva.
In vsak dan bova skupaj. Povezana.

Tvoj sin Iztok

Oče je umrl v četrtek, 26. novembra 2009, ob pol sedmih zjutraj,
star 58 let, na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Pogreb je bil v torek,
1. decembra 2009, ob 12. uri na pokopališču Ljubljana Rudnik. Ob
sodelovanju župnijskega pevskega zbora z Rakovnika in Janeza Medveška,
ki je ob grobu recitiral svojo pesem Zgodba, ki se ponavlja, ga je
pokopal župnik Alojzij Zupan. Na zadnjo pot ga je pospremilo veliko
število sorodnikov, prijateljev in znancev. Hvala vsem.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Pričujoča številka Glasnika je zaznamovana s tremi obsežnejšimi
sklopi: 50-letnica Športnega društva Škofljica, teden otroka in
strategija dolgoročnega razvoja občine. ŠD Škofljica ima primat
med športnimi društvi v naši občini. V zadnjih letih je svojo dejavnost
poglobil z več plesnimi skupinami, ki so zelo aktivne, tradicionalni
rokomet pa ostaja zaščitena blagovna znamka. Društvo tudi
redno sodeluje z Glasnikom, česar smo v uredništvu zelo veseli.
Ob tednu otroka so vzgojno-izobraževalne ustanove pripravile
mnogo dejavnosti, osebno pa me je zelo pozitivno presenetilo gostovanje
deškega pevskega zbora iz Bratislave. Projekt, ki je vreden
pohvale! Škoda le, da zbor ni zvečer nastopil še za občane
in obisku prinesel dodano vrednost. Tudi sicer v tokratni številki
namenjamo več prostora šolskim dejavnostim in na ta način zaznamujemo
teden tistih, ki smo jih včasih imenovali »naša prihodnost
«. Glede na to, da se delovna doba podaljšuje, je nekdo na
pol v šali izjavil, da »naša prihodnost« vedno bolj postaja srednja
generacija. Kakorkoli že je bistveno zavedanje, da otroci predstavljajo
ranljivo skupino in da potrebujejo posebno varstvo in
zaščito, hkrati pa trdno vzgojo za vrednote in zavedanje o svojih
dolžnostih.

Obširno predstavljamo predlog Strategije dolgoročnega razvoja
Občine Škofljica 2009–2019, ki že buri duhove. O njem so razpravljale
komisije, ki delujejo v okviru občinskega sveta, sam svet pa
bo o njej razpravljal na eni izmed prihodnjih sej. Izpostavljeni očitki
se nanašajo predvsem na to, da pred sprejetjem strategije nastaja
občinski prostorski načrt (OPN), kar ni logično. Nekateri svetniki
se tudi ne strinjajo s tem, da je občina pripravljavcu OPN pošiljala
osnutke strategije, ne da bi o njih predhodno razpravljal oziroma
jih potrdil občinski svet. Ključno je ta trenutek to, da imamo pred
sabo predlog dokumenta, ki pomeni temelj za nadaljnjo razpravo.
V njej bo potrebno prepoznati bistvene projekte in jim, kar je še
težje, določiti prioritete. Potrebna bo poglobljena vsebinska razprava,
v kateri se ne bomo ukvarjali s slovničnimi napakami, pač
pa iskali argumente, zakaj bo neki projekt umeščen v strategijo in
zakaj drugi ne bo. Proračune prihodnjega desetletja bo potrebno
pripravljati v skladu s cilji strategije, in sicer tako, da bo čim več
denarja porabljenega v proračunskem letu. Verjetno se bo potrebno
čemu tudi odpovedati. Občane vabim, da nam svoja videnja in ideje
pošljejo v pisni obliki. Z veseljem jih bomo objavili.
Mesec november zaznamuje tudi dan spomina na mrtve. Odšli
so s telesom, ostajajo v spominu. Ko bomo na grobovih svojcev,
prijateljev in znancev prižigali sveče v njihov spomin, se vsaj v
duhu spomnimo tudi tistih, ki nimajo lastnega groba. Pravijo, da
smo si po smrti vsi enaki. Ali to resnično drži? Mislim, da ne, enaki
smo si le v smrti.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Morda ste nekoliko presenečeni nad naslovnico s prizori, ki verjetno
na prvi pogled nimajo ničesar s vsebino, prevladujočo v tokratni
izdaji Glasnika. V njej boste lahko prebrali veliko poročil z dogodkov
ob občinskem prazniku. Naslovnica pa odraža nekaj drugega.
Ste že ugotovili kaj?
Načeloma naslovnica pripada pomembnim dogodkom preteklega
meseca. Tokrat pa smo se v uredništvu odločili, da nanjo v smislu
zrcalne podobe aktualnim dogodkom nanizamo odprte projekte
oziroma težave, ki nas pestijo. Dokler ne bomo napravili temeljev,
ne bo mogoče trdno graditi dalje. Zato se nam zdi pomembno, da
vedno znova opozarjamo na pereče probleme in odprta vprašanja.
September je bil res nabit z dogodki. O nekaterih boste lahko brali
v prihodnji številki, saj jih v to zaradi zaključka redakcije nismo
mogli vključiti. Veliko predstavnikov društev me je klicalo, da bi
prišli in poročali o njihovem dogodku. Nekatere sem moral odkloniti.
Člani uredniškega odbora smo najprej uredniki, torej da gradivo,
ki ga povečini prispevate občani, uredimo in ga v obliki Glasnika
posredujemo vam. Tega, da bi pokrivali še prireditve in dogodke,
zlasti junija in septembra, ko je dogodkov največ, ne moremo zagotoviti,
saj urednikovanje predstavlja našo dodatno dejavnost. Vsi
smo polno zaposleni, pa ne na občini, kot mislite nekateri. Tako se
mi je zadnjič zgodilo, da me je na osebni mobitel, ki je objavljen v
kolofonu, klical občan, ker se na občini ni nihče javil, misleč, da
sem tam v službi in da mu bom lahko pomagal pri njegovi zadregi.
Zgodilo se je tudi, da je klicala občanka in zahtevala, da jo pokličem
nazaj, ker ima predplačniški sistem na svojem telefonu. Ko sem ji
pojasnil, da gre za moj osebni telefon, je bila začudena. S tem ne
želim povedati, da Glasnik izhaja na moje stroške, ker ne, saj občina
zagotovi dovolj sredstev, je pa vanj vloženega veliko prostovoljnega
dela in časa, pa tudi konkretnih stroškov, ki jih imamo člani uredniškega
odbora in niso nikjer zavedeni. Ob tem prosim, da o dogodkih,
ki jih organizirate, skušate sami pripraviti prispevke za Glasnik.
Večkrat sem že poudaril, kako pomemben je občinski časopis za
lokalno zgodovino. Čez nekaj desetletji bo njen glavni vir, zato je
pomembno, da čim več dogodkov zabeležimo v sliki in besedi. Ob
tem se znova zahvaljujem vsem, ki redno in točno oddajate prispevke.
Z mnogimi zelo pohvalno sodelujemo.
Jesen je čas, ko s polja pobiramo pridelke zemlje. Mnogi prispevki,
zbrani v tem Glasniku, govorijo o pridelkih naših društev,
posameznikov, občinske uprave … Tudi Glasnik je pridelek, ki ga
desetkrat v letu pošljemo v vaš dom z upanjem, da nas kot lokalno
skupnost povezuje – ne glede na to, kakšne novice prinaša. Vsakršne
so namreč naše in prav je, da smo o njih obveščeni in da se o njih
pogovarjamo. Tako utrjujemo zavest o pripadnosti lokalni skupnosti,
ki je za njen uspeh zelo pomembna.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Vsebino septembrske številke smo tokrat obarvali bolj pedagoško
in vizionarsko. Z začetkom šolskega leta namreč sovpada
tudi odprtje novih prostorov vrtca v naselju Lanovo, od koder
vam prinašamo bogato fotoreportažo. Lahko bi rekli, da je dolgo
trajalo, pa vendar, prostori so zaživeli. Vzporedno z veselo novico
poročamo o zapletih pri nacionaliziranem zemljišču ob vrtcu
na Škofljici, za katero se že 17 let bije boj med občino in Jožetom
Pevcem. Tako občina kot gospod Pevec imata svoje argumente,
bistveno vprašanje, ki zanima občane, pa je zagotovo to, ali bo
sodišče reševalo zadevo v širšem, torej občinskem kontekstu ali
v korist denacionalizacijskega upravičenca. Predmetno zemljišče
je za delovanje in morebitno širitev vrtca vitalnega pomena,
zdi pa se, da je tehtnica nagnjena v prid gospoda Pevca.
Druga zelo pomembna tema, na katero boste naleteli v posebni
prilogi, pa je razvojna vizija naše občine. Dobili smo namreč
predlog dokumenta, ki ga je ob mnogih zapletih pripravilo podjetje
Oikos in ga ravno te dni, ko pripravljamo pričujočo številko
Glasnika, podrobno preučujejo komisije občinskega sveta. Nemirni
duh in želja po napredku sta k pisanju vizije naše občine
pripravila tudi svetnika Jožeta Žlahtiča. Besedilo, ki v originalu
obsega slabih štirideset strani, v skrajšani obliki objavljamo v
prilogi. Namen objave je zlasti v tem, da bi tudi občani razmišljali
o prihodnosti svoje občine. Strategija je namreč zelo pomembna.
Na podlagi te se bodo sprejemali prihodnji proračuni,
postavljale prioritete in oblikovali podrobni prostorski ter zazidalni
načrti. V teku je tudi priprava novega prostorskega plana
občine, ki bo razgrnjen enkrat do konca tekočega leta. Upamo,
da se boste občani na razgrnitev odzvali in o njej konstruktivno
in argumentirano razpravljali. Ob tej priložnosti vas vabim, da
svoje poglede na razvojno vizijo občine pošiljate tudi našemu
uredništvu in jih tako delite z vsemi občani.
Septembra praznujemo občinski praznik, kar vzpodbudi mnoga
društva in posameznike, da pripravijo različne dogodke. Podprimo
njihov trud z udeležbo, zagotovo bo prav vsakdo našel kaj
zase. Na junijski seji so svetniki razpravljali o letošnjih dobitnikih
občinskih priznanj. Ta točka dnevnega reda se je odvila za
zaprtimi vrati. Kljub trudu, da bi izvedeli vsaj, koliko je prejemnikov
in ali je med njimi morda častni občan, nam ni uspelo.
Imena bodo znana že na slavnostni seji občinskega sveta, ki bo
potekala 1. septembra, na osrednji prireditvi 18. septembra pa
bodo priznanja tudi podeljena.
Praznujmo z upanjem!

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik
Kljub temu da naj bi bil tole počitniški uvodnik, boste po sami
vsebini Glasnika, ki je ni malo, lahko ugotovili, da smo bili v uredništvu
precej delavni. Mesec junij je že tradicionalno zapolnjen z mnogimi
prireditvami, ki jih občina in društva pripravijo ob dnevu državnosti.
Za našo državo in nas državljane je to velik praznik oziroma bi vsaj
moral biti. Prav je, da ga praznujemo navzven in s tem pokažemo,
da smo ponosni na izpolnitev sanj naših prednikov. Vsaka nacija se
mora sproti dokazovati s svojo kulturo, sposobnostmi in dosežki. Znati
mora ohranjati izročilo prednikov in na podlagi tega graditi prihodnost.
Hkrati z življenjem sedanjosti se mora zavedati novo prihajajočih, ki
bodo živeli na trenutnih dosežkih.
Povsem enako velja za lokalno skupnost. Čutiti mora pripadnost
tistemu, kar ji je bilo dano oziroma kar ima, in s tem graditi prihodnost,
ki bo dobra za vse zanamce. Občinska uprava tako skupaj z županom
pripravlja nov občinski prostorski načrt, k oblikovanju katerega je župan
v svojem govoru ob dnevu Lavrice povabil tudi občane. O njem bodo
svetniki razpravljali na eni izmed prihodnjih sej. Še vedno mi v mislih
odmeva misel svetnika Jožeta Žlahtiča, da nismo lastniki prostora, smo
pa njegovi gospodarji. Ob tem se sprašujem, kako gospodarni smo v
primeru, ko gre za interese širše skupnosti in ne (zgolj) privatnega vrta.
V prispevku o zamudi pri gradnji doma starejših občanov boste lahko
prebrali, s kakšnimi težavami se srečujeta investitor in občina, ker je
zemljišče poplavno ogroženo. Ko je občina iskala primeren prostor
za gradnjo, je bila cena primernejših zemljišč nedosegljiva oziroma
ni bilo interesa za prodajo s strani lastnikov. Kljub vsemu je bila
konec junija oddana vloga za gradbeno dovoljenje in upajmo, da bo
to čim prej izdano. Občinska uprava je pripravila pregled dogajanja
na področju investicij. Morda tudi zaradi kritičnih zapisov v Glasniku,
ki motijo podžupana Ivana Jordana, kar je povedal na majski seji
občinskega sveta, ko so sprejemali osnutek dopolnjenega Odloka o
izdajanju občinskega glasila. Kakršnegakoli pisnega demantija na do
sedaj objavljene zapise z njegove strani v uredništvo nismo prejeli.
Želim pa opozoriti še na prispevek mladega skejterja, ki nazorno
kaže na to, kako v občini nimamo primernih igrišč in zunanjih športnorekreativnih
površin oziroma kako nujno jih potrebujemo. Mladi se tako
zadržujejo na odmaknjenih ulicah, kjer ni veliko prometa, in trenirajo
spretnosti s skejtom. Tam jih stanovalci nemalokrat preganjajo.
Pismo lahko razumemo, seveda če želimo, kot konkreten predlog pri
oblikovanju občinskega prostorskega načrta. Koliko površine bomo
rezervirali za urejena igrišča? Kako bodo ta igrišča razporejena po
območju naše občine? Veseli me, da je skejterje sprejela podružnična
osnovna šola na Lavrici, kjer se zbirajo in trenirajo.
Pravijo, da je poletje čas kislih kumaric, ko se zlasti v medijih
pojavljajo iz naftalina potegnjene vsebine, ker se pač nič zanimivega
ne dogaja. V naši občini bo to poletje drugače, saj je odprtih veliko
projektov. Za nekatere upamo, da jih bomo s poletjem sklenili, za
druge pa, da jih bomo s poletjem začeli izvajati. Pa lepe počitnice,
dragi bralke in bralci!

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

V mesecu juniju, ko se zaključuje šolsko leto, mnogokrat delamo obračun
sezone, torej, kaj smo naredili v aktivnem delu leta. Julija in avgusta
praviloma delamo z zmanjšano močjo, saj gre za čas počitnic, vedno
bolj pa nas k dnevni umirjeni drž silijo tudi vremenske spremembe.
Obračun delamo tudi na ravni delovanja naše občine. Na nekaterih
področjih smo bili uspešni. V tej številki boste lahko prebrali, da je
občina uspešno kandidirala na razpisu za evropska sredstva programa
za razvoj podeželja LEADER, družina Čučkin pa je dobila z istega naslova
sredstva za gradnjo kozolca, pod katerim naj bi kmalu zaživela
občinska tržnica. Društva so precej aktivna in oblikujejo kulturno in
športnorekreativno ponudbo naše občine. Slabšo oceno lahko damo izvajanju
velikih in razvojno pomembnih projektov. Gradnja doma starejših
občanov zamuja za skoraj eno leto. Kdo je kriv, je pravzaprav
težko ugotoviti. Občina je postavila svoje pogoje, investitor vztraja pri
svojih zahtevah. Reševanje prostorske stiske vrtca je v teku, po letu dni
iskanja rešitev, dogovarjanj in navsezadnje tudi pogajanj bomo konec
poletja dobili nekaj novega prostora, ki pa bo žal zgolj kaplja v morje.
Investitor megalomanskega naselja na Lavrici je v spomin na Ivana
Ogrina, po katerem se bo imenovala ulica, ki bo potekala skozi naselje
in povezovala Kamnikarjevo in Jagrovo ulico, posadil hrast in ta dogodek
pospremil z obsežnim medijskim sporočilom. Ko smo jih vprašali,
kdaj bodo rekonstruirali Jagrovo in Kamnikarjevo – kar naj bi bili dolžni
storiti po pogodbi z občino – so odgovorili, da ne morejo dati točnih
odgovorov ter da je mnogo odvisno od občine in države. Razvojni načrt
občine, ki bi ga že zdavnaj morali imeti, plava nekje po pisalnih mizah
podjetji, ki naj bi ga pripravila. Prvo, ki se je tega lotilo, se je izkazalo
kot nesposobno. Sedaj menda poizkuša nekdo drug. Ali ne bi bilo bolje,
da bi se ga lotili sami – svetniki in občinska uprava, ki naj bi najbolje
poznali razmere in potrebe? Verjetno je odgovor pritrdilen, vendar se ob
njem zastavlja drugo vprašanje, ali smo to sposobni narediti.
Na občini na naše želje po kritičnem pisanju odgovarjajo, da vzbujamo
občutek, kot da občinska uprava nič ne dela, da pa je, preden v
zemljo zasadiš prvo motiko, potrebno ogromno predpriprav z vidika
pogajanj in zbiranja dokumentacije. S pripombo se v uredništvu strinjamo,
vendar na vprašanja, ki jih zastavljajo svetniki, občani ali uredniški
odbor Glasnika, največkrat dobimo odgovore v smislu podajanja žogice
med občino in investitorji. Zavedamo se zapletenosti postopkov in problemov,
ki lahko projekte zavrejo, vendar probleme je potrebno reševati
in za to reševanje je kot prva zadolžena občinska uprava. Kdo pa je
zanjo odgovoren, nam je povsem jasno. Kako se je delalo v prejšnjih
mandatih in kako danes, kje so vzroki stagnacije, si lahko preberete v
pismih bralcev, kjer si bivši in aktualni župan izprašujeta vest.
22. junija bomo počastili spomin na ustanovitev lastne države in
odlikovali najbolj zaslužne učence. Pridimo in s svojo navzočnostjo
pokažimo, da imamo svojo državo radi, mladi rod, ki bo koval našo
prihodnost, pa podpiramo pri njihovem trudu.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

V mesec maj smo z Glasnikom vstopili z manjšo zamudo. Ta je
botrovala datumu volilne kampanje za volitve v evropski parlament,
ki bodo 7. junija 2009. Kot javno glasilo smo morali v skladu
z Zakonom o volilni kampanji zagotoviti prostor za predstavitev
kandidatov. Volilna kampanja se lahko namreč začne šele 30
dni pred volitvami in ker bi bili z junijsko številko precej pozni, z
rednim izidom majske pa prezgodnji, smo nekoliko zamaknili izid
pričujoče številke, ki – kot že rečeno – prinaša predstavitve kandidatov
oziroma kandidatnih list za evropske poslance. Preglejte,
premislite, se odločite in pojdite na volitve. Evropska zakonodaja
je nekako podlaga slovenski, saj morajo biti vsi slovenski zakoni
usklajeni z evropskimi, zato je pomembno, da nas tudi na evropski
ravni zastopajo kompetentni predstavniki.
V aprilu smo po letu dni zopet skupno čistili in pospravljali po
naši občini. Kaj vse ste tisti, ki ste se čistilne akcije udeležili, videli
in doživeli, naj povedo fotografije. Če bo kdo prepoznal svoje
odpadke, naj ga takoj postane sram, hkrati pa naj sklene, da bo
odpadke odlagal na temu namenjena mesta. Sklepa naj se seveda
tudi drži!
Vrtec še vedno buri duhove. Tokrat ne zaradi prostorske stiske,
ta se pospešeno rešuje z urejanjem prostorov v naselju Lanovo,
pač pa zaradi likvidnostnih težav, ki jih je občina kot ustanoviteljica
dolžna reševati. Dodatne finančne injekcije je vrtec dobil že v
letih 2007 in 2008. Lani je vodstvo predlagalo povišanje ekonomske
cene, vendar zadeva ni bila obravnavana vse do zadnje seje
občinskega sveta, zato je vrtec »naklepal« izgubo tudi že v prvih
treh mesecih letošnjega poslovanja. Zaenkrat se bo zadeva sanirala
iz proračuna, neposredne odgovornosti pa ni prevzel nihče. Je pa
izjava ravnateljice Jadvige Avsenak, da so del dolga »administrativno
pokrili« – kar naj bi pomenilo »fiktivno« – vsaj zaskrbljujoča,
če ne zakonsko sporna. Nadzorni svet bo menda v letošnjem
letu podrobno pregledal poslovanje vrtca, njegov predsednik pa je
svetoval spremembo politike poslovanja oziroma pripravo menedžerskega
načrta sanacije.
Da bi dogodke zadnjega meseca vsaj delno prikazali tudi v barvah,
smo dodali še eno barvno polo. Precejšen del barvnega prostora
so v tej številki namreč zasedli oglaševalci, kar pomeni, da
smo zanimivi tudi za gospodarstvenike, kar pa ni slabo, kljub temu
da se gospodarske teme zaradi različnih vzrokov v Glasniku skoraj
ne pojavljajo. Smo pa ob sprejemu zaključnega računa lanskoletnega
proračuna člani uredniškega odbora dokazali, da smo pri
svojem delu gospodarni s proračunskimi sredstvi. Svoj proračun
smo realizirali v višini dobrih 92 %. Morda bi lahko privarčevani
denar porabili za naročilo vsaj kakšnega prispevka o gospodarski
tematiki, ki bi bila aktualna za področje naše občine.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Nekako sem natiho upal, da bom lahko pomladanski uvodnik
začel z veselo novico o odprtju novih prostorov vrtca v naselju
Lanovo. Žal se je odprtje zopet odmaknilo, podžupan Roman
Brunšek (SLS), ki se v predmetni zadevi zelo angažira, pa počasi
pregoreva, vendar, hvala Bogu, ne obupuje. Tako je – v upanju, da
bo v aprilu mogoče napovedati odprtje prepotrebnih novih oddelkov
predšolske vzgoje – skupaj s podžupanom Ivanom Jordanom
(LDS) prestavil napovedani intervju za mesec dni. (Nato je samoiniciativno
pripravil nekaj aktualnih poročil s področja vzgoje in
izobraževanja.) Zato smo se za to številko na klepet odpravili k
naši pesnici Tončki Podlogar. Gospa je za svoja leta neverjetno živahna
in zgovorna. Pogovarjali smo se o njenem življenju, literarnem
ustvarjanju, pogovor pa je nanesel celo na Indijo in Ameriko.
Gospa nam je med klepetom prebrala nekaj svojih pesmi, ki so ji
najbolj pri srcu.
Na januarski seji občinskega sveta je svetnik Jožef Žlahtič (SD)
izrazil pomembno misel: Nismo sicer lastniki zemljišč, smo pa
gospodarji prostora. Na seji so namreč kar štirje investitorji predstavili
svoje načrte o gradnji novih stanovanjskih sosesk. Nove
pozidave niso v skladu z željo po omejitvi priseljevanja, saj občina
ni sposobna zagotoviti ustrezne komunalne infrastrukture že
za trenutno populacijo, kaj šele za tisoč ali več novih prebivalcev.
Svetniki so se spraševali, ali sploh imajo pravico ustaviti investitorje,
in sklenili, da se bodo zbrali na posebni seji, ki bo posvečena
samo prostorskim načrtom in apetitom po gradnji stanovanjskih
sosesk. Ob tem pa je vse tiho glede gradnje doma za ostarele, kljub
temu da svetnik Jože Rojc (Desus) skorajda na vsaki seji občinskega
sveta sprašuje, kaj se dogaja s tem projektom. Med tem pa se
izteka rok trajanja podeljeni koncesiji. Menda velja le še do konca
letošnjega leta. Bo izgubljena?
Seja, povezana s prostorskimi zadevami, se je odvila ravno na
debeli četrtek. S poročilom smo pohiteli, tako boste lahko primerjali
januarske in februarske sklepe in si tako ustvarili mnenje o delovanju
naše občine in njenih organov. Investitorji so menda zelo
nejevoljni – samo čakamo lahko, ali bo sledila kakšna tožba zaradi
povzročanja poslovne škode.
V tej številki vam v branje poleg poročil s sej občinskega sveta
ponujamo veliko novic iz občinske hiše, ki govorijo o zelo aktualnih
temah. Začenjamo tudi s predstavitvami naselij oziroma zaselkov,
ki so odmaknjeni od vsakodnevnega dogajanja. Za to številko
smo se odpravili v Brezje.
Marec je mesec, ko se posebej spomnimo žensk in mater. Materam
želim, da ne bi nikoli obupale nad materinstvom, ženskam pa,
da jim nikoli v življenju ne bi bilo žal, da so se rodile kot ženske.
Da jim bo uspelo, smo odgovorni vsi.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Dragi bralke in bralci,

vesel sem, da je zima pokazala svoj pravi obraz, saj ko pišem
pričujoči uvodnik, zunanji termometer kaže krepko pod ničlo, božični
in novoletni dan pa sta bila ozaljšana z belino, ki jo je nocojšnja
noč še podkrepila. Zdi se, da je naša občina šele s snežno
odejo dobila božično-novoletno okrasitev, ki ji gre. Ko sem se še
v predprazničnih dneh vozil po občini, sem mnogokrat razmišljal,
kakšen koncept okrasitve smo si izbrali. Odgovor je bil vedno enak
– brez vsebine. Upam, da bomo v prihodnje namenili temu več
pozornosti. Pa ne mislim z vidika denarja, pač pa boljše uporabe
tistega, kar imamo na voljo. Morda bi okraske zgostili v središčih
naselij, kjer se ljudje več zadržujejo, ne pa jih na redko raztrosili
po drogovih javne razsvetljave, saj zaradi svoje (pre)majhnosti izgubijo
blišč in čar, ki naj bi ga prinašali v dneh veselega praznovanja.
Razmislimo!
Ta številka Glasnika prinaša kar nekaj zanimivosti. Po letu in pol
smo se zopet pogovarjali z županom. Pogovor je v poznem popoldanskem
času tekel kar debelo uro. Nismo ga uspeli vprašati vsega,
kar bi si želeli, nekaj odgovorov oz. pojasnil na najbolj aktualna
vprašanja pa smo le dobili. Zagotovo ga bosta dopolnila tudi podžupana,
s katerima bomo pogovor pripravili za prihodnjo številko.
Župan je predvsem poudaril, da se zaveda, da razmere niso idealne
in da je leto 2008 vizualno minilo, kot da se ni zgodilo nič, hkrati
pa je napovedal, da bo v letu 2009 zaživelo nekaj projektov, ki so
terjali dolgo papirno predpripravo: na Lavrici bodo začeli graditi
novo osnovno šolo in urejati Kamnikarjevo in Jagrovo ulico,
zgradila se bo povezava med primarnim kanalizacijskim kanalom
Ljubljana–Lavrica in sekundarnimi kanalizacijskimi omrežji, ki so
na Lavrici že bila zgrajena. V naselju Lanovo bodo verjetno že v
nekaj mesecih urejeni novi prostori za predšolsko vzgojo. Končal
naj bi se tudi projekt komunalnega opremljanja POC. Glede obvoznice
je izrazil razočaranje, ker je (prejšnja) vlada ni prepoznala
kot projekt nacionalnega pomena. Upa, da bo trasa določena do
poletja.
Poleg obsežnega intervjuja z županom boste lahko prebrali še
mnogo poročil o različnih dogodkih, ki so se dogajali v prazničnem
času. Kronal jih je zagotovo tradicionalni božično-novoletni
koncert občinskih zborov.
Ko se bomo 5. februarja udeležili proslave ob slovenskem kulturnem
prazniku, ki jo bodo že tradicionalno pripravili osnovnošolci,
razmišljajmo o svoji osebni kulturi, o kulturi, ki jo s svojim
življenjem in delovanjem dajemo za zgled našim otrokom. Kaj so
nam dali predniki, kaj bomo zanamcem zapustili mi.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Dragi bralke in bralci,
dolgo sem premišljeval, kaj zapisati v decembrski uvodnik. Ali naj
naredim obračun za nazaj ali naj pišem o načrtih za naprej? Vesel
sem, da je za nami še eno leto, in v hvaležnosti za vse dobro, ki se je
zgodilo, pričakujem novo.
Župan je na zadnji seji občinskega sveta naštel kar nekaj smelih
projektov, za katere si prav vsi občani želimo, da bi mu jih uspelo
izpeljati. Žal lahko na podlagi zgolj 45% realizacije letošnjega
proračuna o uspehu tudi dvomimo. Včasih se namreč zdi, da se
nikamor nič ne premakne. Hitro se gradijo le nova stanovanja. Bralci
ste me opozorili, da v Glasniku skorajda ni poročil o dogajanju v
občini z vidika gradnje komunalne infrastrukture in opremljanja. Tega
se zavedam in prav je, da opozarjate. Z občino sem sicer imel načelni
dogovor, da bodo uslužbenci na kratko, a redno poročali o svojem
delu v smislu novičk iz občinske hiše. Ker teh praktično ni, bomo
člani uredniškega odbora z novim letom začeli tesneje sodelovati z
občinsko upravo in ji za vsako številko Glasnika zastavljali vprašanja.
Ta lahko preko uredništva zastavite tudi občani in skušali vam bomo
priskrbeti odgovore.
Sicer delo uredništva ocenjujem kot dobro in se tako najprej
zahvaljujem članom uredniškega odbora za vloženi čas in trud ter
upoštevanje dogovorov, takoj nato pa vsem stalnim in občasnim
zunanjim dopisnikom, ki vas ni malo. To ste zlasti predstavniki
društev, ki redno skrbite, da je zabeleženo vse, kar se dogaja. Želel
bi si konkretnejšega sodelovanja s predstavniki krajevnih, četrtnih in
vaških skupnosti. Morda v obliki poročil z vaših sestankov in občnih
zborov. Zahvalam naj sledi moje opravičilo vsem, ki sem jih s svojim
ravnanjem in delom morebiti nehote kakorkoli prizadel. Kdor dela,
tudi greši. Tega se zavedam.
Navsezadnje sem pogledal v preteklost in prihodnost. Naj zapišem
še nekaj besed o sedanjosti, torej o pričujoči številki Glasnika.
Zaznamujeta jo dva večja dogodka. Vaščani Lanišč so bogato
praznovali 780-letnico prve omembe kraja. Ne le s slovesnim
bogoslužjem na godovni dan sv. Uršule, ki je zavetnica svetišča, in
strokovnim predavanjem salezijanca dr. Bogdana Kolarja, pač pa tudi
s tem, da so posejali lan. Bogata žetev je dala še turistični spominek
v obliki prtička z vezeno podobo laniške cerkvice in novim okusom
pice z lanom, ki jo po novem pečejo v piceriji Ona. Drugi dogodek je
bilo gostovanje Mešanega pevskega zbora Češnje v Berlinu, kjer so
pripravili dva dogodka. Prvi je bil celovečerni koncert, drugi pa veselo
druženje s slovenskimi izseljenci, kjer se je predvsem prepevalo. Zbor
se je tako predstavil v tujini, hkrati pa povezal matico s tistimi, ki so
zaradi različnih vzrokov zapustili domačo zemljo.
Ob koncu voščim v imenu celotnega uredniškega odbora vsem
bralcem in bralkam Glasnika blagoslovljen božič ter srečno, zdravo
in osebnih uspehov polno leto 2009.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik

Dragi bralke in bralci,
dnevi se začenjajo počasi umirjati, saj je v naš vsakdanjik že globoko
stopil čas jeseni. Pred vrati so tako imenovane krompirjeve
počitnice, ko bodo učenci in dijaki bolj sproščeno zadihali, nekateri
pa si bodo privoščili krajše počitnice. Dan se vedno bolj odmika
in noč postaja daljša, tako boste morda našli več časa za prebiranje
Glasnika, ki ga v vaše domove pošiljamo že pred prazniki.
Iz vsebine velja omeniti dva intervjuja. V prvem predstavljamo
gospo Brigito Marinšek, letošnjo prejemnico listine Občine Škofljica,
v drugem pa smo se pogovarjali z Rajmondom Debevcem,
dobitnikom bronaste medalje na letošnjih olimpijskih igrah. Oba
sta nas presenetila s premišljenimi odgovori in njihovo bogato sporočilnostjo.
Prav zato vas še posebej vabim, da si pogovora preberete
in kakšno misel ponesete s seboj v življenje.
V oktobru je Društvo upokojencev Lavrica praznovalo 20-letnico
delovanja. Pripravili so bogato kulturno prireditev, ob jubileju
pa izdali tudi koledar. Pred kratkim je društvo dobilo tudi novega
predsednika, ki se je dela lotil zelo odgovorno. Ob obletnici društva
smo mu zastavili nekaj vprašanj.
Veseli nas, da v občini nastajajo nova društva. Pijava Gorica se
kot naselje vedno bolj prebuja in organizira. Ustanovili so kulturno
društvo, dobili pa tudi svoje prostore. Objekt so poimenovali
Kulturni dom. Včasih se je vsak kraj, celo večja vas, ponašal s kulturnim
domom, ki je ponavadi tvoril vaško jedro. Ena izmed točk
županovega programa je bila ob lokalnih volitvah tudi oblikovanje
vaških jeder oziroma središč. Kulturni domovi bi morali predstavljati
središče družbenega življenja tako kot cerkev predstavlja
središče verskega. Upamo, da je oblikovanje jedra na Pijavi Gorici
začetek, ki bo postal zgled za vsa ostala naselja v naši občini. Novemu
društvu želimo uspešno delo in veliko aktivnih članov.
31. oktobra se bomo spominjali dneva reformacije, ki je predvsem
kulturno zelo razgibala zavedanje Slovencev kot narodnega
subjekta. Oče slovenske besede, kot radi imenujemo Primoža
Trubarja, nas je prvi nagovoril z znano frazo Lubi Slovenci. V njej
lahko začutimo očetovsko ljubezen, hkrati pa tudi pomilovanje ali
žalost, morda celo razočaranost. Kakšen odnos gojimo do maternega
jezika, naj se vpraša vsak sam. Trubar je dober boj izbojeval,
tek dokončal in vero ohranil, kot je povedal sam z besedami sv.
Pavla.

Kaj pa mi? Bomo stali in obstali?

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik
Dragi bralke in bralci,
pa so za nami še ene volitve v državni zbor. Ali smo imeli volivci
prav, bomo videli čez štiri leta, danes pa to mnogokrat zlorabljeno
trditev težko izrečem. V zgodovini se je večkrat izkazalo, da so se
volivci krepko zmotili. Spomnimo se samo, kam je Nemčijo in posledično
ves svet pripeljala zmaga Nacionalsocialistične delavske
stranke, ki jo je vodil Adolf Hitler. Bodoči koaliciji in predvsem
vladi, ki bo naslednja štiri leta vodila našo državo, vsekakor želimo
daru modrosti in umnosti, daru razločevanja, da bodo lahko delali
za narodov blagor. Socialni demokrati, ki so relativni zmagovalci
letošnjih volitev, se tega očitno zavedajo, saj so v svoji zahvali
zapisali, da je sedaj njihova naloga »izpolniti pričakovanja državljank
in državljanov o spremembah«. Kako smo volili v naši občini,
si lahko preberete v komentarju na strani 27.
Ključna dogodka od naše pretekle izdaje sta bila zagotovo kulturno-
etnološka prireditev oziroma III. medobčinsko tekmovanje
koscev in grabljic za prehodni pokal Ljubljanskega barja in občinski
praznik s slavnostno sejo občinskega sveta in slabo obiskano
osrednjo proslavo. Pomembno je zapisati, da najboljše grabljice
z območja Ljubljanskega barja prihajajo prav s Škofljice. Kljub
temu da jih je s treninga, ki ga je ekipa imela na Selih, pregnal
dež, jim je uspelo zmagati. Na slavnostni seji občinskega sveta
smo prvič izvedeli imena prejemnikov, katerim je župan na osrednji
prireditvi, ki je letos potekala v novi športni dvorani, podelil
občinska priznanja. Žal se je hala, kljub koncertu znane vokalne
zasedbe Katrinas, izkazala za preveliko. O teh dveh dogodkih in
vseh prireditvah, ki so jih pripravila naša društva do zaključka redakcije,
lahko preberete na naslednjih straneh.
Ko nekako hkrati s srcem in po službeni dolžnosti sledim večjim
prireditvam v občini, opažam, kako so v njihovo pripravo in
izvedbo pogosto vpeti eni in isti ljudje. Sprašujem se, kje so talenti
skoraj 10.000 glave občine. Se skrivajo, jih ne povabijo k
sodelovanju ali pa se jim zdi občinski oder premajhen in preveč
provincialen? Mnogokrat pa me preseneti skromno občinstvo, ki
ne zasede kulturne dvorane, ki je – roko na srce – majhna, a očitno
prevelika. Morda smo občani prezahtevni in nam bližnja Ljubljana
ponuja (pre)več. Vsak sam naj se vpraša, kako lahko pripomore k
višji kulturi v domačem kraju. Morda ne kot protagonist, lahko pa
kot gledalec, poslušalec, navijač ipd. Morda mi bo kdo očital moraliziranje,
vendar kot pravi latinski pregovor Verbum laudatur, si
factum sequatur ‘Beseda je vredna pohvale, če ji sledi dejanje.’.
Tako ste vsi občani vabljeni k dejanjem, enako pa, če sem že začel
z letošnjimi volitvami, velja tudi za tiste, ki so dobili zaupanje
ljudstva. Naj od besed čim prej preidejo k dejanjem.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Uvodnik
Dragi bralke in bralci,
po vremensko nič kaj prijaznem poletju, ki je z ujmami oplazilo
tudi našo občino, smo spet med vami. Kljub nepopisni škodi in
osebni prizadetosti posameznikov je zoper naravne viharje zmagala
medčloveška dobrota in pripravljenost pomagati. S tem so mnogi
posamezniki in organizacije dokazali, da moralne vrednote niso razkrojene
ali vsaj ne v tako veliki meri, kot trdijo nekateri. Tudi v naši
občini so se številni hitro odzvali in priskočili na pomoč prizadetim,
ki v tej številki objavljajo zahvale za pomoč. Pomembno je predvsem
poudariti, da so se odzvali prav vsi segmenti družbe: od prijateljev do
občinske hiše, od gasilcev in civilne zaščite do podjetnikov.
Izredno smo se razveselili uspehov naših športnikov na letošnjih
olimpijskih igrah. Še posebej zato, ker je bil med njimi tudi naš Rajmond
Debevec. Občina mu je pripravila prisrčen sprejem, nabit s pozitivno
energijo in dobro voljo. Mi poročamo o dogodku, za prihodnjo
številko pa bomo z olimpionikom pripravili daljši pogovor. Ob tem
naj opozorim, da škofljiška športna društva in organizacije objavljajo
urnike rekreacij in treningov. Paleta ponudbe je precej široka.
September je tudi mesec, ko praznujemo občinski praznik. Datum
praznika izhaja iz začetka delovanja prve šole v naši občini, ki jo
je v Želimljah ustanovil duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar.
Morda bi ravno zaradi tega lahko bolje poskrbeli za otroke in učence
v naši občini in jim v prihodnosti pripravili primerne prostore, ne pa
da prostorsko stisko rešujemo s preveliko zamudo. Kljub tej črni lisi
bo praznovanje bogato. Spremljali ga bodo mnogi dogodki, ki jih pripravljajo
naša društva. Podroben program dogajanja najdete na strani
5. Na osrednji prireditvi v soboto, 13. 9., bodo podeljena tudi občinska
priznanja. O prejemnikih je občinski svet sklepal za zaprtimi
vrati, tako da o tem ne vemo še ničesar. Pustimo se presenetiti.
Ta številka Glasnika pa je posebna še zaradi nečesa. V njej so predstavljeni
kandidati in kandidatke za poslance oziroma poslanke v
Državnem zboru Republike Slovenije, oziroma tisti, ki so izkoristili
možnost predstavitve. Nekateri je namreč niso. Po zadnjih predsedniških
volitvah je dr. Danilo Türk, ki je bil izvoljen za predsednika države,
rekel, da so volitve praznik demokracije. Res je. Na njih imamo
možnost neposredno izbirati svojega zastopnika v državnem zboru,
zato izkoristimo to priložnost in se v čim večji meri udeležimo tega
praznovanja.
Naj na koncu Uvodnika zaželim še uspešno šolsko leto vsem učencem
in učenkam ter dijakom in dijakinjam, zlasti tistim, ki prvič prestopajo
šolski prag, njihovim učiteljem in učiteljicam pa pri delu obilo
zadovoljstva in ponosa, ker jim je zaupana tako pomembna naloga
– vzgoja naroda.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Spoštovani občani in občanke,

Uvodnik
Pretekli mesec je bil zelo intenziven. Občinski svet je imel kar dve
seji, gostili smo tudi visoke goste iz občine Mersch (Luksemburg).
Junij, v katerem praznujemo rojstni dan naše države, bo prav tako
poln dogodkov. Objavljeni so v programu na strani 11. Preglejte
ga, zagotovo boste našli tudi kaj zase. V soboto, 7. junija, bo
potekala slovestnost Dan Lavrice, na kateri bomo praznovali prvi
krajevni praznik za to ožjo lokalno skupnost, hkrati pa novi za
našo občino.
Tudi predvolilno ozračje se ogreva. Strani, namenjene političnim
strankam, so vedno bolj polne. Prihajajo že odmevi na nekatere
dosedanje objave na političnih straneh. Ko sem pregledoval
pretekle letnike Glasnika, da bi videl, o čem so politične stranke v
našem glasilu pisale v tem mandatu, sem našel bore malo poročil
o njihovih aktivnostih. Največ je bilo voščil ob vidnejših državnih
praznikih. Res zmorejo zgolj to? No, v nekaj naslednjih številkah
bo slika zagotovo drugačna. Bližajo se državnozborske volitve in
trenutno kaže, da bomo imeli iz naše občine kar dva poslanska
kandidata. V prihodnji številki (julij–avgust) bomo tako objavili
pravila predvolilne kampanje v Glasniku, poseben prostor pa
bomo strankam in kandidatom namenili v septembrski številki.
Volitve naj bi bile po dosedanjih podatkih v nedeljo 21. septembra.
Do takrat imajo vse stranke na voljo svoj stalni prostor, tj. polovico
strani.
V tej številki širše poročamo o investicijah v naši občini. Skušali
smo narediti pregled visokih gradenj, ki jih investirajo zasebniki,
pišemo pa tudi o naložbah, ki jih trenutno izvaja občina. Kot
boste videli, gre v prvem primeru zlasti za stanovanjsko gradnjo,
v drugem pa za komunalo. Vprašanje, kdo bo koga prehitel,
mogoče sploh ni več aktualno, saj lahko trdimo, da je prvi že
zdavnaj povozil drugega. Pripravili smo tudi fotoreportažo z
obiska predstavnikov občine Mersch, ki so bili navdušeni nad
našo gostoljubnostjo. Vsekakor morate prebrati intervju z Miho
Brkinjačem, ki je nominiran za prostovoljca leta v kategoriji do
19 let (v prejšnjem uvodniku sem napačno zapisal, da je bil že
imenovan). Rezultati bodo znani v drugi polovici junija. Naj bo
njegovo delo zgled tistim, ki (se) še iščejo.
Uvodnik zaključujem z željo, da naj nas dan državnosti poveže v
zavedanju, da smo – kljub različni nazorski podstati – vsi Slovenci.
Naj bo to temelj naših razprav, presoj in odločanj. Tudi v času
volitev.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Spoštovani občani in občanke,

Uvodnik
Z izdajo majske številke Glasnika smo nekoliko pohiteli, da bi
jo vi, dragi bralci in bralke, imeli na voljo že med prvomajskimi
prazniki, ko bo morda na voljo nekaj več časa za branje našega
občinskega glasila. Nekatere naše pisanje razburja, češ, da je
pristransko, spet drugi ste navdušeni in pravite, da je Glasnik boljši.
Najbolj sem vesel vzpodbudnih pisem občanov, ki želijo s svojimi
argumentiranimi nasveti sodelovati pri oblikovanju Glasnikove
vsebine. Vedno bolj pa opažam, da z – morda nezaželenimi –
zapisi vzpodbujamo k dialogu. Posamezniki namreč prepoznavajo
medsebojna različna mnenja, poglede oziroma stališča in iščejo
konsenz, kar je zagotovo dobro. To je znak pluralne družbe oziroma
medija in to nas mora veseliti, k temu moramo težiti.
V tej številki zopet prinašamo dva polemična zapisa. Oba se
nanašata na – po mnenju mnogih krajanov – pozabljeno Lavrico.
Skušali smo napisati tehten prispevek in občane obvestiti o
dogajanju glede gradnje nove šole na Lavrici in povečanja kapacitet
vrtca. Velika rana je zazijala ob odločbi ministrstva za promet,
da zapre železniški prehod preko dvorišča SBS. Reševanje tega
problema ima res že dolgo brado, kot kaže, pa jo bo težko skrajšati,
kaj šele obriti. V temi meseca smo nekaj prostora namenili 10.
obletnici delovanja skavtov v naši občini in želeli opozoriti na
pomen prostovoljstva. Razmišljanje na to temo je pripravil letošnji
prostovoljec leta Miha Brkinjač iz Smrjen. (Daljši razgovor
z njim sicer pripravljamo za prihodnjo številko.) Opozoril je
na razvejanost pojma, jaz pa bi se na tem mestu zahvalil vsem
prostovoljnim avtorjem prispevkov, ki jih bodisi redno ali občasno
pošiljate v brezplačno objavo na uredništvo Glasnika. Brez vašega
prostovoljnega dela bi bil Glasnik zelo skromen. Tako pa je vsaka
številka vsebinsko zanimiva in pestra. Upam, da ob pisanju in
objavi doživite čustveno zadovoljstvo in s tem dobite moralno
plačilo, saj vam gmotnega, žal, ne moremo dati.
V mesecu maju se spominjamo konca druge svetovne vojne, ki
je globoko zarezala med naš narod in ta rez še vedno skeli. Poleg
trojne okupacije in posledično razkosanja državnega ozemlja nas je
doletela še državljanska vojna. Krivec zanjo ni povsem definiran.
Je vzrok v fašizmu in nacizmu ali tudi v komunizmu? Dejstvo je, da
je bilo trpljenje neizmerno in ga po vojni rojeni težko razumemo. V
spomin in opomin objavljamo dve pretresljivi izpovedi z upanjem,
da česa podobnega ne bomo nikoli več doživeli.
Pravijo, da je maj najlepši mesec. Ob vprašanju »Zakaj?« bi
verjetno dobili mnogo različnih odgovorov, tudi takih, da to ne
drži. Vsak bi imel svoj argument. Skušajmo ga razumeti.

Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Spoštovani občani in občanke,

Uvodnik
Zaključek redakcije aprilske številke sovpada ravno z velikonočnimi
prazniki. Občani jih preživljamo različno. Kristjani se povečini udeležujemo
obredov velikega tedna in vstajenske maše s procesijo, neverujoči
podaljšan vikend izkoristijo za kratke počitnice, skorajda vse pa nas
druži velikonočni zajtrk ob tradicionalnih jedeh velikonočnega žegna.
Tradicijo seveda dodobra izkoristijo trgovci, vedno bolj pa tudi hotelirji,
z njimi pa vsa turistična panoga.
V pričujoči številki smo temo meseca posvetili kulturni dediščini v
naši občini. V njej smo želeli pokazati skrite strani naše kulturne dediščine.
Tako boste lahko – mnogi verjetno prvič – videli, kako izgleda
dvorec Lisičje od znotraj, enako Juvančeva hiša v Želimljah. Ste vedeli,
da imamo v občini kar 16 pomnikov druge svetovne vojne in dogodkov
po njej? Del tradicije predstavljajo tudi stari običaji, ki jih nekatera
društva in posamezniki radi obujajo. Ob cvetni nedelji smo doživeli
skorajda pravo tekmovanje, katera župnija bo imela večjo oziroma višjo
butaro. Ob tem pa opozarjamo tudi na dediščino, ki je prezrta. O njej
obveščajo posamezni občani naše občine, ki jim je resnično mar, da
naša preteklost ne bi odšla v pozabo. Naša občina ima pravzaprav kar
nekaj turističnih potencialov, ki so le delno izkoriščeni. Kdaj bomo dobili
jasno strategijo, kaj želimo in kaj pravzaprav lahko dosežemo, še ni
povsem jasno. Smo pa v obdobju tipanja in iskanja, kot bodo verjetno v
kakšni raziskavi zapisali zanamci. Preberite si tudi intervju z umetnostno
zgodovinarko Natašo Kovačič, ki je naša redna dopisnica.
Pretekli mesec sta zaznamovala našo občino dva večja dogodka. Velika
pomladanska čistilna akcija ter odprto prvenstvo v pom pon plesu
in navijaštvu. ŠD Škofljica se je resnično izkazalo in dobro izkoristilo
novo športno dvorano ter poneslo njeno ime po vsej državi. Veliko
število društev je v čistilni akciji združilo svoje moči in pospravljalo
za tistimi, ki brez občutka za varstvo okolja in sokrajanov svinjajo po
naši občini. Ob tem naj povem, da je tema prve letošnje številke Glasnika,
v kateri smo govorili o problematiki divjih odlagališč, že rodila
prve sadove. Inšpekcijska služba ima – po zaslugi budnih očes občanov
– vedno več dela.
Sicer pa zima nikakor noče proč. Hladno je. Mnogi verjetno že komaj
čakate, da pripravite gredice in v zemljo vržete prvo seme. Spet drugi se
veselite rekreacije v prebujajoči naravi. Občina je v tednu pred veliko
nočjo postavila oznake za kolesarske poti, ki vodijo po naši občini oziroma
skozi njo. Zagotovo jih boste mnogi s pridom izrabili za pomladno
potepanje po naših krajih. Poti kondicijsko niso naporne in tudi ne izpostavljene
prevelikemu prometu, zato bodo zelo primerne za otroke.
Želim vam obilo pomladanske toplote in čim manj muhavosti v
aprilu!
Iztok Petrič,
odgovorni urednik

Spoštovani občani in občanke,

»Ni kultiviranega človeka, poznam le ljudi, ki se kultivirajo.« Zakorakali smo v novo leto. V leto, ki bo zagotovo zanimivo in pestro z več vidikov. Slovenija je začela s polletnim predsedovanjem Evropski zvezi. Leto je s svetovnega vidika posvečeno medkulturnemu dialogu, naša država pa ga je namenila spominu na Primoža Trubarja, ki se je rodil pred 500 leti. Čemu bo letošnje leto posvetila naša občina? Občinski svet je na decembrski seji sprejel proračun za leto 2008 in iz njega zagotovo odsevajo prioritete naše občine. Več o vsebini proračuna si lahko preberete v Poročilu z 11. redne seje občinskega sveta. Glede na to, da prva letošnja številka Glasnika nekako sovpada s kulturnim praznikom 8. februarja, ki je v naši državi dela prost dan, smo se v uredništvu odločili, da se nekoliko odmaknemo od tradicionalne zaznambe tega praznika s Prešernom in njegovimi Poezijami ter opozorimo na neko drugo kulturo v naši občini, na kulturo snage in ekološke ozaveščenosti občanov. Temo meseca, ki vam prinaša tudi nekaj praktičnih navodil in vzpodbud glede ločevanja odpadkov, smo torej posvetili ekologiji. Vsem tistim, ki se trudite in gojite svojo ekološko ozaveščenost, želim, da se vas nikoli ne bi lotila »zelena utrujenost«. Poleg vsega omenjenega je prva številka Glasnika zaznamovana tudi z večjim številom prispevkov, vezanih na božično-novoletno praznovanje: odvilo se je nekaj koncertov in delavnic; pohvalen je tradicionalni pohod Miklavža po Škofljici. Zahvala gre predvsem organizatorjem oziroma izvajalcem projektov in njihovi dobri volji. Kljub temu da v tokratnem Glasniku objavljamo poročilo o ukinitvi društva, se mi zdi, da je društveno življenje bogato. Res je, kot sva v pogovoru ugotovila z gospodom Brankom Križem, ki je lani prejel občinsko priznanje, da mora nekdo stalno vzpodbujati in razvijati ideje, a prav to oziroma prav aktiven posameznik je tisti, ki motivira okolico. Tudi rezultati posameznikov, ki v teh društvih delujejo, so že zdavnaj presegli provincialnost in se lahko kakovostno merijo z drugimi. Bogat je tudi napovedni koledar. Z obiskom prireditev bomo pokazali, da cenimo trud nastopajočih, hkrati pa v svoje življenje vnesli nova spoznanja in kulturno širino. K temu nas usmerja tudi zgoraj navedena misel, ki jo pripisujejo Ferdinandu Fochu, poveljniku zavezniških sil na zahodni fronti med prvo svetovno vojno. Izkoristimo torej priložnosti, ki se nam ponujajo! Iztok Petrič, odgovorni urednik