Glasnik maj 2011

Predhodnikom se zahvaljujemo za dobro uhojeno pot, po kateri,
upam, ne bo težko hoditi. Ob skromnosti ne pozabljamo na
dejstvo, da je vsak začetek težek. To zavedanje nam pomaga pri
spopadanju z začetnimi ovirami. Z veseljem ugotavljam, da kar
dobro krmarimo proti cilju, izidu majske številke. Od vas pa si
želim iskrenih odzivov, da bomo vedeli, ali je pot prava.
Po večdnevnem deževju se danes jasni. Smo pred prvomajskimi
prazniki. Zjutraj sem peljala otroka v vrtec na Lavrico. Ker so
počitnice, so ceste za naše razmere prazne. Lavrica dobiva novo
podobo. Občina se mladi. Vedno več je priseljencev. Naša naloga
bo tudi skrb za nove občane, da jim predstavimo kraj, ki so si ga
izbrali za svoj dom. Pot nas bo vodila po zaselkih, spoznavali
bomo zanimive ljudi. Sami bomo iskali načine, kako še bolj povezati
kraj, kako v občanih obuditi, da je tudi doma lepo. Upam,
da bomo držali skupaj.
Če se vprašamo, kaj v Škofljici pogrešamo, bo seznam najverjetneje
dolg. Tarnamo nad jutranjo in popoldansko gnečo na cestah,
primanjkuje nam prostora v vrtcih. Tudi šola kmalu ne bo več
kos naraščajočim potrebam. Trgovin nam manjka. Kje naj drugače
zapravljamo? Veseli bi bili banke pa še ene pošte. Da ne omenjam
zdravnika, pediatra, ginekologa . . .
Ugodje je postalo vrednota. Da smo še 50 let nazaj pešačili po
več kilometrov v šolo, službo, trgovino, se le malokdo spomni.
Sprašujem se, ali ni bilo mogoče bolje. Kaj nam pomenijo vse
dobrine na dosegu roke? Bo zato življenje res lažje? V človekovi
naravi je, da ko se z nečim zadovoljimo, potrebujemo drugo. Skrbi
me, da več ko dosežemo, bolj se oddaljujemo od bistva. Od stvari,
ki so zares pomembne. In ki se jih zavemo, ko jih izgubimo. Zato
vam svetujem, namenite svoj čas domačim, svojim otrokom. Pa
če bo zaradi tega obiskal en krožek manj, nič zato. Bo drugače
pripravljen na svet.
Za Škofljico pravijo, da se že nekaj let ni premaknila. Po odzivih
in vzdušju se nam obetajo spremembe. Spremembe, za katere
prosimo, moledujemo in tarnamo več let. Z zanimanjem pogledujemo,
kaj se gradi. Kaj bo novega v tej hiši? Po drugi strani si jih
želim čim manj. Zavedajmo se, da ne potrebujemo drugega, kot
da nam zdravje služi in da se imamo radi. Na naše življenje ne
sme vplivati dejstvo, da se vozimo mogoče deset minut dlje, kot
bi si želeli. Bodimo veseli, da je naš kraj razmeroma nedotaknjen.
Da imamo možnost izbirati med barjem in sprehodi po gozdu. Da
lahko vsak najde košček miru, kamor se zateče po sprostitev. Te
stvari so pomembne. Imamo jih, negujmo jih in bodimo hvaležni
zanje. In na koncu še ena meni ljuba misel Jožeta Petraka Zajca, ki
naj nas spremlja, ko nam bo težko: Naši problemi so sanje revnih
in preganjanih.

Jana Vavtar,
odgovorna urednica